3

Petek, 14. 2. 2025: Na februarsko polno luno so nas loški medvedi in vepri ponovno povabili na nočni pohod na Blegoš, tokrat štirinajsti po vrsti. Izhodišče Leskovica, vasica visoko v Poljanski dolini, predviden čas hoje dobri dve uri, višinska razlika malo manj kot 800 metrov. Za razliko od lani, ko je bila pot suha in krajša ter vrh nezasnežen, je bilo letos drugače. Vremenska napoved je držala in v petek zjutraj je začelo snežiti po večjem delu Slovenije.

Med vožnjo po Poljanski dolini sva opazovala pokrajino, ki je bila v večernem času na dosegu oči. Snega malo, mestoma še manj kot doma na Škofljici. Pred Kmetijsko zadrugo v Hotavljah smo se razporedili v tri avtomobile in odpeljali proti dobrih deset minut oddaljeni Leskovici. Ozka asfaltna cesta se je strmo dvigala, vsa naša pozornost pa se je takoj preusmerila na čudovito zimsko pokrajino, ki jo je pobelilo. Sneg je obstal na drevesnih vejah in z nadmorsko višino ga je bilo vse več. V vasi Leskovica je vladal večerni mir, komajda kakšno okno je bil osvetljeno. Parkirali smo za cerkvijo sv. Urha, kjer je prostora le za nekaj avtomobilov. Luna se je skrila za oblake in njeno svetlobo so nadomestile naše čelne svetilke. Opremili smo se z gamašami, pohodnimi palicami, rokavicami in kapami in že stali v začetnem krogu. Dvanajst odraslih in štirje otroci ter psička Freja. Zmolili smo Sveti angel in se odpravili na pot.

Hojo po asfaltni cesti je pospremil močan veter, a naši hitri koraki so poskrbeli, da smo se hitro ogreli. Na odcepu za Ograde smo z asfalta stopili na zasneženo makadamsko pot in začeli utirati pot po svežem pršiču. Vodil nas je Anže, lokalni poznavalec blegoških poti, ki je bil ves čas na čelu kolone. Sneg je bil vse okrog nas. Kamor si usmeril pogled, povsod je bil čudovit črno-bel kontrast. Temna noč, temno nebo, temna drevesna debla, zasnežene veje, zasnežena pot in zasneženo vsepovsod po tleh. Otroci so prekipevali od energije. Navdušenje nad snegom je bilo več kot očitno. Upogibali so drevesne veje in z njih sipali sneg. Iskali so živalske sledi in korajžno korakali po Anžetovi gazi. Sem in tja nas je dohitela, prehitela in se spet vrnila nazaj simpatična psička, ki ji je bil sneg tako domač, kot bi bil del njenega vsakdana.

Pot se je vztrajno vzpenjala, malce zavijugala in prečila v desno. Ves čas samo strmo navzgor. Nočni mir in naš klepet je prekinjal zvok potoka, ki smo ga prečkali dvakrat. Končno smo prišli na krajšo izravnavo, kjer smo kratko počili. Anže nas je povedel nekaj deset metrov s poti, do vhoda v brezno. Povedal je, da brezno nima posebnega poimenovanja, da so se vanj spustili do globine 60 metrov in da iz njega priteče voda v dolino. Zanimivo, da so se tudi vsi naši naslednji postanki razvili v živahen klepet in smeh.

V veselem razpoloženju smo napredovali naprej. Z vzpenjanjem je bilo snega vedno več. Nekaj minut pred prihodom na kolovoz, ki povezuje Prvo ravan in kočo na Blegošu, se je naša pot še bolj postrmila. V kratkih okljukih smo se vzpenjali po zelo strmem gozdnem bregu, na katerem je bilo približno 30 cm snega. Po dveh urah hoje od izhodišča smo tako dosegli kolovoz. Na tej točki smo skupinsko sklenili, da je bolj varno, da se usmerimo direktno h koči, kot da gazimo po zametih proti vrhu. V kopnem je od tukaj le petnajst minut hoje, a zimske razmere zahtevajo drugačno presojo in predvsem varno odločitev. Zanimivo, da smo že nekaj minut hoje od izhodišča »zgubili« stik z vetrom in do te točke hodili v zavetrju. Tudi to se je v naslednjih minutah spremenilo, saj nas je v bližini koče dosegel veter, ki se je zaganjal z vrha Blegoša. Pot nas je vodila mimo vojaškega bunkerja in nemo stoječih zasneženih smrek Pohitrili smo korake, saj je bila pred nami osvetljena koča. Kljub pozni uri nas je sprejela v svojo toplo notranjost in postregli so s čajem, pehtranovo potico in jabolčnim štrudlom. Ooo, kako je teknilo. In ker je Žiga ravno praznoval, smo tudi zapeli.  

Po krajšem počitku smo se odpravili v smeri izhodišča. Spet smo hodili po celem snegu in če je bil vzpon strm, je bil spust še veliko bolj. Ali če se izrazim v času – naravnost ekspresen. Hitro smo se spuščali skozi gozd in ena-dve-tri prispeli do zavetišča gorske straže na Jelencih. Malce pred zavetiščem se nam je prvič v tem večeru pokazala polna luna. Svetla, okrogla, majhna in zelo daleč na nebu. Od zavetišča smo ponovno krenili navzdol. Precejšen del poti je bil kot bob steza in idealen za tekanje z ene strani na drugo. To so hitro ugotovili otroci in bili zato v tem delu daleč pred nami. Hitrost spuščanja smo malce zmanjšali pri prečenju večjega potoka in kmalu prišli na Ograde. Od tam nam je bila pot do izhodišča poznana. Tik pred Leskovico nas je ponovno za nekaj minut bril veter. Ob tem smo začutili hvaležnost za obilje zavetja, ki smo ga bili deležni v tem večeru.

Povabilo za nočni pohod na Blegoš je sovpadalo z godom sv. Valentina. Njegovo ime izhaja iz latinske besede »valens«, kar pomeni močan in zdrav. In res, oboje smo potrebovali v tem večeru, da smo premagovali višino in sneg na poti. Čas hoje se je zaradi zimskih razmer nekoliko podaljšal in zaradi varnosti smo izpustili vrh, a na izhodišče smo se vrnili odlično razpoloženi, zadovoljni in brez poškodb. Hvala organizatorjem in vodniku, da smo se lahko ponovno družili na blegoških stezicah. Hvala Nežki in njenemu možu, ki sta naju sprejela v njun avto in sta kot večkratna udeleženca med povratkom v Hotavlje zaključila z besedami: »To je bil eden boljših pohodov na Blegoš, ki sva jih doživela.«

Zapisala: Karmen Tomažič, Škofljica

Foto: Karmen Tomažič, Škofljica