0

Tudi letos so nas Grče iz Jesenic povabile na tradicionalen, tokrat že 24. pohod na cvetoče poljane narcis na Golici. Zbrali smo se malo pred 8. uro zjutraj na parkirišču pred občino Jesenice in se v dveh avtomobilih odpravili na izhodišče na sedlo Križevec. Ko smo se v avtomobilih domačinov pripeljali do redarke ob cesti, smo zaslutili, kako dobro je bilo, da smo šli skupaj z domačini. To se je potrdilo minuto kasneje, ko nas je ustavil že drugi redar. Niti redarka niti redar nas namreč ne bi spustila naprej, če ne bi domačini imeli dovoljenja za parkiranje na sedlu Križevec.

Na sedlu smo še zmolili za srečno pot, se skupaj postavili pred fotografski objektiv ter se podali na pot.

Jutro je bilo lepo, brez vetrčka in oblakov, skratka idealno za pohod v naravo. Ob sproščenem pogovoru in obujanju spominov na pretekle pohode na Golico smo prišli do Pustega Rovta. Ker v skupini ni bilo otrok, smo se odločili, da jo mahnemo na vrh Golice po pobočju preko Krvavke. Že na Pustem Rovtu so se kazale narcise, višje kot smo šli, več jih je bilo. Pogled na cvetoče narcise je bil za vse, še posebej za tiste, ki smo to prvič videli, res lep.

Kljub temu, da smo dobro hodili, se je pot po pobočju kar nekako vlekla in vrh se nam je ves čas odmikal. Hkrati pa je bil lep pogled navzdol na levo, kjer nam je ves čas delala družbo koča na Golici.

Na poti po pobočju je pričel pihati hladnejši veter, ki je nakazoval prihod popoldanskih neviht, vendar smo na vrh prišli v jasnem vremenu. Ker sem radioamater, sem malce naprej od Geološke točke naredil nekaj SOTA aktivacij na VHF radijskih frekvencah. Kratica SOTA pomeni Summits On The Air (vrhovi na frekvencah). Radioamaterji združujemo prijetno s prijetnim in na podobne pohode vzamemo nekaj svoje radioamaterske opreme, ter na vrhu naredimo tudi nekaj zvez.

V tistem času, ko sem naredil nekaj zvez so na vrh prišli še ostali člani skupine. Prihod na vrh smo obeležili s skupinsko fotografijo.

Na poti navzdol nas je sicer dohitelo nekaj oblakov in tudi kapelj dežja, ki pa smo jih uspešno odgnali nekaj »skrivnostnimi« klici. Kaj te klici so in kako Domžalski Veseli osli preganjamo dež na naših pohodih, vam razkrijemo ob prvi priložnosti, ko se srečamo.

Oblaki na zahodu in pa tudi lakota so nas spomnili, da je čas, da se spustimo do koče na Golici, kjer smo si privezali svoje duše. Po krajšem oddihu smo se odpravili v dolino. Pot nas je tokrat vodila pod pobočjem Golice, kjer smo videli polja narcis iz drugačne perspektive, malce nižje v dolini pa smo videli še celo nekaj ostankov snega.

Zapisal: Jure Mikeln, Preudarni Orel, bratovščina Veseli osli, Domžale

Fotografije: Jure Mikeln in Anton Rozman