0

ponedeljek, 27. 10. 2025

Bliža se adventni čas in seveda z njim postavljanje jaslic. Te je prvi postavil sv. Frančišek. Takoj po zajtrku smo se z avtobusom odpeljali v Greccio – kraj Frančiškovih prvih jaslic v Rietsko dolino.

Po prijetnih dveh urah vožnje z molitvijo hvalnic, pogovarjanjem in poslušanjem brata Jarota smo prispeli. Zvedeli smo, da si je Frančišek močno želel spoznati, kako je bilo ob Jezusovem rojstvu. Zato je sobratom naročil, da na Sveti večer v votlino, kjer se je najraje zadrževal, pripeljejo vola in osla ter jasli. Da bo vse tako, kot ob Jezusovem prihodu na svet. Diakon Frančišek je bral evangelij o rojstvu tako goreče in iz srca, da se mu je v naročju pojavilo dete – Jezus sam. Videli so ga tudi ostali. To votlino so pozneje obzidali v kapelo. Še pozneje pa tudi samostan in cerkev. Občudovali smo tudi prelep razgled nad dolino in se nastavljali Bratu soncu.

V tišini in zbranosti (kolikor smo je zmogli) smo si ogledali votlino in razstavo jaslic, ki se vije znotraj novejše cerkve. V njej smo obhajali sveto mašo.

Potem smo se odpeljali na drugo stran doline v Poggio Bustone. Sem je prišel Frančišek kmalu po spreobrnitvi z nekaj somišljeniki. Domačini ga namreč niso prav podprli v njegovi odločitvi po preprostem življenju. Tukaj je tudi izrekel svoje znamenite besede. »Dober dan, dobri ljudje«. Saj so jih res sprejeli odprtih rok.

Na trgu pred frančiškansko cerkvijo smo imeli skupno kosilo. Kmalu po razdelitvi hrane nas je iz samostana obiskal trop mačk – velikih in malih. In za njimi še frančiškan, ki si jih je dajal na rame (kot pastir svoje ovce).

Čas za kosilo je ekipa osmih otrok izkoristila za pripravo zabavnega večera, saj so hoteli pokazati, da tudi mladi imajo smisel za humor, ki nasmeji starejše. Prejšnji večer so namreč prav tako pokazali dve skavtinji iz Cerknega. Mladi so si izmislili igrico, ki je bila pravzaprav ista zgodba, vendar zaigrana na več različnih načinov (npr. veselo, žalostno, poskočno, pojoče,…)

Po molitvi rožnega venca Božjega usmiljenja v manjši kapeli, smo se nekateri odpravili v hrib, kjer je sv. Frančišek s prijatelji živel v preprosti votlini. Narava je bila zares čudovita. Z višine krasen razgled in priložnost za tišino. Pomislila sem, da je bil sveti Frančišek pravi planinec in »jamski človek«

Pot k tej votlini je bila kar strma in odložila sem svoj nahrbtnik ob znamenju ob poti. Ob povratku pa sem v njem našla presenečenje – prav lep in kar velik kamen. Nek »skriti prijatelj« me je pohecal in mi ga je kot pokoro naložil. Sprejela sem ga in sedaj ga hranim kot temeljni kamen za našo kapelico. Sama si ga ne bi naložila. Hvala ti, kdorkoli si!

Po odlični večerji, ki nam jo je pripravil naš načelnik Žiga z ekipo je sledil družabni večer. Takrat je bil čas za skeč mladih. Igrico so najprej povadili zunaj in se potem bolj samozavestno pokazali še pred starejšimi. Izvrstno so jo zaigrali in nasmejali vse; od prvega do zadnjega. Sledile so večernice in po večernicah smo zadovoljni šli k počitku.

Napisali: Tanja in Urška De Faveri, bratovščina Škofije 1

Fotografije: Ludvik Mekuč (bratovščina Kranj 1) in Katja Nastran (bratovščina Škofja Loka 2)