0

torek, 28. 10. 2025

Romarji odrasli skavti, otroci in mladina smo se v torek zbudili v lepo, sončno jutro. A se nismo zbudili sami od sebe: zbudila nas je budnica skupine Živih kamnov, ki se je od vrat do vrat pomikala z nežnim trkanjem in glasnim prepevanjem: “Danes je dan, ki ga dal je Gospod!” Marsikatera vrata so se odprla z nasmehom.

Na dvorišču je brat Primož daroval sveto mašo, v katero smo vključili tudi hvalnice. Po izdatnem zajtrku smo se z avtobusom odpeljali do asiškega parkirišča, od koder smo se peš odpravili proti cerkvi Sv. Damijana. Pri tem se nam je pridružila simpatična skavtska družina iz Škofje Loke, ki smo jo takoj vzeli za svojo.

Cerkev Svetega Damijana je bila zelo pomembna na Frančiškovi poti. V času iskanja svojega poslanstva, ko ni postal niti vitez niti križar, je v razpadajoči cerkvici pod križem molil. Nekoč je s križa zaslišal glas: “Frančišek, popravi mojo cerkev!” In, ker je vzel besede dobesedno, je začel popravljati podirajoče se stene. A, kot je rekel brat Jaro, če ne bi premaknil prvega kamna, verjetno ne bi nikoli začel prenove vesoljne cerkve. 

Popravljena cerkev sv. Damijana je kasneje postala samostan Sv. Klare, kjer sta se Klari pridružili tudi obe njeni sestri in mati. Tukaj je Klara izvede tudi vsaj dva čudeža, ko je z molitvijo z najsvetejšim v roki odgnala Saracene od samostana in ko je že zelo bolna na božično noč sestram do potankosti opisala potek sv. maše v drugi cerkvi, kjer sama ni bila prisotna. Zaradi vizije, ki jo je imela, je stoletja kasneje postala zavetnica televizije.

V cerkvi nad oltarjem visi križ Sv. Damijana (replika), ob katerem smo molili in premišljevali o zakramentu svetega zakona in zakramentu svetega reda. Spraševali smo se o naši poklicanosti, pa naj bo to poročenost ali posvečenost. Mladi so imeli tu kratko katehezo, pri kateri so se pogovarjali o tem, kaj bi radi postali, ko bodo veliki.

Vse nas je nagovorila tudi lepota narave okrog cerkve, v zavetju katere je Frančišek pred 800 leti napisal Sončno pesem (in jo je ob našem obisku dopolnjeval glasen zvok kosilnic).

Sledilo je pravo romanje, ko smo se peš odpravili po assiški ravnici do cerkve Marije angelske. Pot je bila polna smeha, pogovorov in pesmi, predvsem pa ožarjena z opoldanskim toplim soncem. Čeprav smo med potjo izvedeli žalostno vest, da se je v Ribici po hudi bolezni poslovila naša skavtska sestra, smo jo z velikim zaupanjem v lepše življenje v večnosti, v molitvi izročili Bogu. Nato smo poskrbeli za naše lačne želodčke (in mala presenečenja za skrite prijatelje) ter se podali na ogled cerkve. Marija angelska je mogočna bazilika, ki v sebi skriva preprosto, a čudovito Porcjunkulo. Porcjunkula je bila nekdaj mala kapelica, ki si jo je Frančišek izprosil od bratov Benediktincev. Okrog nje je s svojimi brati postavil kolibe iz srobota, kjer so prenočevali. Od tu je pošiljal brate oznanjat božjo besedo. Danes nas njena preprostost nagovarja, da stojimo na svetem kraju, ki si ga je Frančišek izbral tudi za podeljevanje posebne milosti – popolni odpustek. S sveto spovedjo, resničnim kesanjem, prejemom svetega obhajila ter molitvijo po namenu svetega očeta, smo lahko deležni popolnega odpustka. Frančišek si je ta sveti kraj izbral tudi za poslednji zemeljski postanek – tukaj je 3. oktobra 1226 umrl gol na golih tleh.

Na tem mestu je papež Janez Pavel II. povabil predstavnike različnih verstev, da so 27. oktobra 1986 skupaj molili za mir. Na to nas opominja tabla na stebru ob glavnih vratih. Od takrat dalje frančiškovi bratje vsakega 27. v mesecu molijo za mir.

Pri mladinski katehizi pri cerkvi Sv. Marije angelske so otroci poslušali o Frančiškovem življenju in se pogovarjali o težkih življenjskih situacijah in preizkušnjah.

Po ogledu cerkve, osebni molitvi v baziliki in pogovoru v skupinah o naših vtisih, smo se odpravili še na ogled bisera Assisija – Frančiškove bazilike. Zgrajena je bila prav zanj, saj so jo začeli graditi takoj po njegovi smrti.  Že po dveh letih je bila zgrajena spodnja bazilika s kripto, v katero so skrivaj prenesli Frančiškovo telo, kjer je še danes. 

Preden smo vstopili v to veličastno baziliko, smo z bratom Jarom razmišljali o zakramentu svete spovedi. Vsak zakrament je posebna milost, zakrament sprave pa je srečanje nas, ki smo nepopolni, z brezpogojnim božjim usmiljenjem, ki nam ponuja ljubeče odpuščanje. Greh je predvsem žalitev Boga, poškoduje pa tudi celotno skupnost (četudi je narejen na skrivaj). 

Ogledali smo si veličastno cerkev, ki so jo žal za tisti dan že zapirali. Vseeno smo se lahko priporočili svetemu Frančišku in okusili lahkost naših src po opravljeni osebni spovedi.

Dekleta so se medtem zbrala na trgu pred baziliko in ob spremljavi kitare prepevale pesmi. Ob zaprtju cerkve jih je prijazni vojak opomnil, da morajo zaključiti. So pa ta dan doživele veličasten sončni zahod.

Z avtobusom smo se vrnili vdom, kjer je prva skupina že pripravila okusno večerjo. Mladi so bili po dolgem dnevu že zelo utrujeni, a so se vseeno udeležili večernic, nato pa z veseljem odšli spat. Meta je povedala: “Ta dan sem se imela zelo lepo, videla sem veliko lepih cerkva in spoznala veliko novih zgodb o naših svetnikih.”

Tudi odrasli smo polni močnih vtisov dan zaključili z angelčkom, nekaj najbolj vztrajnih pa je v jedilnici raziskovalo godovna imena naslednjega dne. Zato tudi ofiranje Darjam ni izostalo!

Zapisali: Sabina Gabrijel (bratovščina Kranj 1) in birmanka Meta Koprivnikar (bodoča skavtinja)

Fotografije: Ludvik Mekuč (bratovščina Kranj 1) in Katja Nastran (bratovščina Škofja Loka 2)