4

sreda, 29. 10. 2025

Hvaljen, moj Gospod v naši sestri smrti – … dediči večnega življenja, v katero upamo, je bila tema razmišljanja v zadnjem dnevu romanja.

V odmaknjenosti toskanskih gričev se nahaja samostan La Verna, kamor smo se odpravili na zadnji dan romanja. Frančišek  se je vedno znova vračal na ta kraj, kjer je lahko v spokojnosti gozdov molil. 14. septembra 1224 je Frančišek  tukaj prejel Kristusove rane.

Stigme, ki so vtisnjene sv. Frančišku, nam odpirajo oči za vse rane tega sveta, ki vedno znova krvavijo. Ob lesenem križu, glavnem znamenju Frančiškovih molitev, prisluhnemo še zadnji temi našega romanja. V spokojni tišini obiščemo veliko, z mahom obdano skalno razpoko, ki je bila Frančiškovo zavetišče. Na tem kraju vedno občutim mogočno lepoto narave, ki me vedno znova prevzame. V kapeli, v kateri hranijo relikvijo sv. Frančiška, se za trenutek ustavimo in se prepustimo delovanju  Božje navzočnosti v našem srcu.

Po sv. maši, ki smo jo obhajali v kapeli sv. Lovrenca, smo imeli nekaj prostega časa za osebno razmišljanje, molitev ali druženje. Po preprostem skavtskem kosilu na klopcah ob parkirišču in razkritju skritega prijatelja smo pot nadaljevali proti Sloveniji. Dolgo pot smo si krajšali s poslušanjem vtisov in razmišljanj romarjev. Vsako romanje v Assisi je nekaj posebnega. Lahko bi rekla, da smo bili deležni  duhovnih vaj v okviru romanja. Zahvala obema bratoma za duhovno vodenje, članom IO za vso organizacijo, za mlado kitaristko in otroke, ki so nam obogatili  skavtsko romanje. To skavtsko romanje mi bo ostalo v lepem spominu.

Napisala: Silva Vrhovnik, bratovščina Kranj 1

Fotografije: Ludvik Mekuč (bratovščina Kranj 1), Katja Nastran (bratovščina Škofja Loka 2)