0

Rakitna, 17. 10. do 18. 10. 2025

Ob letu osorej se nas je na Rakitni zbralo osem svobodnih lastovk in štirje novi člani – dva nekdanja skavta in dva starša otrok skavtov. Okrepitve smo se zelo razveselili. Kaže, da imamo kar nekaj lastovičjih genov, saj se tako kot lastovke tudi mi jeseni radi podamo na pot. Skupaj smo preživeli zanimivih 24 ur in ustvarili nov jesenski skavtski spomin. Rdeča nit letošnjega jesenovanja je bilo prijateljstvo.

Začeli smo v petek pozno popoldan z »vgnezditvijo« v kočo Young Karitas v bližini Rakiškega jezera. Dekleta smo so se usmerile v kuhinjo, fantje so poskrbeli za okolico in obešanje zastav. Dobrohotni skovik je otvoril jesenovanje s pozdravom, nato smo ob dvigu zastav zapeli himno odraslih skavtov in slovensko himno. Nadaljevala je Brenčeča čebela, ki je pripravila zanimivo igro Spoznajmo se. Malo smo razmišljali, se v parih pogovarjali, predvsem pa večinsko ugotovili, da moramo čimprej obnoviti skavtske zakone. Medtem se je znočilo in sledila je večerja na dobro osvetljeni terasi pred kočo. Zaviti v bunde smo se pogreli s toplim čajem, zdrobovo juho in XXL palačinkami. A glej ga šmenta, tako mrzlo je bilo, da je Nuttela povsem »otrpnila«. Najprej smo ji skušali spremeniti agregatno stanje na topli peči, ker pa je šel postopek prepočasi, smo uporabili mikrovalovno pečico in hitro utekočinili slastni namaz.

Po večerji je Iznajdljivi bober v topli koči predstavil prvi del razmišljanja o prijateljstvu. Zbral je misli o prijateljstvu iz Svetega pisma, iz Stare in Nove zaveze. Predstavitev je spremljala poslikava platnice pravljice Prijatelji, ki jo je napisal Helme Heiner, prevedel in upesnil pa Tone Pavček. Ob prasketanju ognja in prepevanju pesmi smo hitro začutili domačnost, pripadnost, veselje in prijateljsko vzdušje.

To doživetje se je nadaljevalo pred kočo z večerom ob ognju. Brenčeča čebela in Dobrovoljna veverica sta postavili ogenj, Dobrohotni skovik ga je prižgal. Zagledani v plamene in obdani z njihovo toploto smo pripovedovali naše skavtske zgodbe, se igrali, bansali, jedli pečen kostanj, prepevali ob spremljavi kitare in se lepo imeli. Obdani z jesensko naravo smo občasno zastrigli z ušesi in prisluhnili zvokom, ki jih je ponoči kar veliko. Pridružila se nam je tudi prijazna muca Mici, ki jo poznamo že od lani.

Čez čas je ogenj začel usihati in večer smo nadaljevali v topli koči s tarokom, remijem in klepetom. A neverjetno, spet smo postali lačni. Na mizi se je pojavila klobasa, pa sir in pravkar pečen kruh. Čeprav se je ura bližala polnoči, nam je dobro teknilo. Ko so se začele šteti prve minute novega dne, smo se odpravili k počitku. Štirje smo ostali v koči, ostali so šli v nekaj metrov oddaljeno leseno hiško. Zvezde so sijale na jasnem nebu, mi pa smo utonili v krepčilni spanec.

Pevska budnica Hrabrega miška nas je zbudila v sončno in sveže jutro. Nadaljevali smo pred kočo s telovadbo, ki nas je hitro ogrela. Po dvigu obeh zastav in zajtrku so se na betonski plošči ob koči pojavili trije pravljični junaki – Franc Kokot, Mišek John in Bajs Koritko. Potem ko so zbudili vse živali na kmetiji, so se odpravili s kolesom na pot. Med vožnjo so premagali vse ovire, po kolesarjenju malce počivali, se nato igrali in še čolnarili. Bili so iznajdljivi, saj je luknjo v čolnu začepila pujskova zadnjica in tako so lahko zapluli po vaškem ribniku.

Tudi mi smo se odpravili na pot, na Gozdno učno in arhelološko pot Rimski zid. Pot je dolga dobre 4 km in označena z lesenimi smerokazi ter klasičnimi planinskimi markacijami. Začetek je ob Rakiškem jezeru, kar je za nas pomenilo le nekaj sto metrov stran. Sončno jutro je odsevalo na jezerski gladini in po tleh je šumelo suho listje. Sledili smo 22-im informativnim tablam, ki so poučne in zanimive. Po nekaj minutah smo prišli do replike 64 metrov dolgega Rakiškega jambora, ki so ga konec 19. stoletja naredili domači furmani za jadrnico slovenskega ladjarja in ga prepeljali v Trst.

V nadaljevanju smo šli čez mokrotni travnik, po makadamskih cestah, gozdnih poteh in stezicah ter obronkih travnikov. Našli smo grm s plodovi gloga in češmina, šli mimo hotela za žuželke in velikega balvana ter še veliko večje Jerebičje skale, opazili jesenki podlesek in več gob. Na večjem travniku je izza smrek pokukalo jutranje sonce in razprostrlo svoje žarke kot čudovita pahljača. Na travi smo videli ujeto roso, na nekaterih mestih celo slano. Pot nas je  nadaljevanju vodila po ostankih rimskega zida in mimo železne plošče z živalskimi sledmi. Stezosledstvo je zanimiva veščina, prav tako je bila zanimiva pripoved Iznajdljivega bobra o nedavnem srečanju z risom na Kobli. Dobrohotni skovik je našel drevesno smolo, Skromni medved pa je proučil šiške na drevesnem listu. Vračali smo se mimo večjega čebelnjaka, ki smo si ga ogledali malo bližje, saj smo iskali kosmatinčeve sledi. In res, na skrajno desnem spodnjem panju smo našli sled medvedjih krempljev. Poleg dveh močeradov so bile čebele edine živali, ki smo jih srečali na poti. Pred jezerom smo naredili še skupinsko fotografijo in že smo bili nazaj pri koči.

Fantje so ponovno zakurili ogenj in postavili kotel, v katerem sta Iznajdljivi bober in Skromni medved kuhala kosilo. Medtem sta Brenčeča čebela in Dobrovoljna veverica predstavili novim članom, ostalim pa v ponovitev, načrt srečanj in dejavnosti naše bratovščine v tem letu. Zelenjavno-mesna enolončnica je bila hitro kuhana in tik pred kosilom je sledil 2. del zgodbe o treh prijateljih. Ker so petelinček, mišek in pujsek postali lačni, so zaključili s čolnarjenjem in šli iskat hrano. Pri ribarjenju niso bili uspešni, zato so si nabrali češnje. A petelinček z delitvijo ni bil zadovoljen in je zato dobil še češnjeve koščice. Dobro razpoloženi smo zunaj na toplem soncu pojedli okusno kosilo.

Nadaljevali smo v dveh skupinah. Dekleta smo igrale zabavno in sproščeno igro orehova plošča, ki jo poznamo že z naših srečanj. Ker je linolejna podlaga drugačna od betonske in armafleksne, ki sta nam bili na voljo, smo sestavile tri lesene klopi in nanje položile ploščo s številkami. To je bila odlična ideja, saj je potem igra lepo stekla. Fantje so se medtem pridružili Dobrohotnemu skoviku, ki je pokazal dva nova načina vžiga ognja. Iz neelastičnih kavbojk so naredili svitke in jih skuhali v ognju. Rezultat je bil odličen črn pripomoček za lovljenje isker, ki so jih naredili s kresilom ali sunkovitim potegom pile ob kamen in nato prižgali ogenj. V nadaljevanju smo se zamenjali in vsi okusili oba izziva.

Tik pred zaključkom je Brenčeča čebela vodila evalvacijo. Vsak od nas je poiskal simbol letošnjega jesenovanja, napisal kaj je v tem času doživel in doumel, kakšno odločitev za naprej je sprejel in kaj sporoča celi skupini. Veliko lepega smo si povedali, se pohvalili, zahvalili in zaključili, da nam je zelo lepo skupaj. Ko smo pospravili, smo prisluhnili še zadnjemu delu pravljice. Ker se je dan zaključeval, so se petelinček, mišek in pujsek odpravili proti domu. Med potjo so sklenili, da ostanejo za vedno skupaj. A se ni izšlo. Petelinček je zaglavil v mišji luknji, mišku je v Bajsovem domu preveč smrdelo, pod težo vseh treh pa se je v kokošnjaku zlomila prečna gred. Tako so se odločili, da gredo spat vsak v svoj dom in da se ponovno srečajo v sanjah.

S spustom obeh zastav smo zaključili naše letošnje jesenovanje. Z vedenjem, da so pred nami nove skavtske dogodivščine in novi skavtski izzivi, ki lahko zaživijo na najboljši možen način le v druži prijateljev, ki imajo različna znanja, ideje, predloge in vloge, smo se odpravili vsak proti svojemu domu.

Napisala: Karmen Tomažič, bratovščina Škofljica 1

Fotografije: arhiv bratovščine Škofljica 1