(OPOMBA: fotografije iz teksta so v TUKAJ)

Jesenice so znano železarsko mesto , ki je nastalo ob reki Savi med Mežakljo na desnem bregu in Merco  na levem bregu. Zaradi 600 letnega intenzivnega železarstva je ob veliki porabi oglja kot energenta popolnoma spremenjen sestoj gozda v bregovih nad Jesenicami.V času največjega razcveta železarstva na Jesenicah je železarna dajala kruh 7.500 delavcem,  ki so prihajali na delo od Rateč, Gorij, Bleda, Bohinja in Primorske od  koder so se dnevno vozili z vlakom  po bohinjski progi in avtobusi  iz Zgornjesavske doline oz. iz vasi pod Stolom. Ob 14. uri se je oglasil zvok tovarniške sirene, ki je naznanila  konec »šihta«  in mesto se je za nekaj minut dobesedno ustavilo, saj so delavci preplavili glavno cesto in hiteli na vlak in avtobuse. S spremembami, ki so jih prinesli  novi časi, je ostala samo še moderna Jeklarna na Koroški Beli s spremljajočimi obrati. Na mestu starih velikih hal in proizvodnih obratov, pa je zrasel trgovski center, skladišča in novi prostori za manjše podjetnike.Mesto ima župnijsko cerkev Sv. Lenarta, ki stoji na Murovi, najstarejšem naseljenem delu.V spominskem na Parku na Plavžu stoji vojaška kapela s kostnico padlih vojakov v prvi svetovni vojni, ki  je bila zgrajena v letih 1927-1929 po načrtu Gerharta Luckmanna.

Muzejski kompleks  na Stari Savi je poleg ostankov fužine, cerkvice Marijinega vnebovzetja in delavske stanovanjske hiše Kasarne ohranil tudi Bucelleni – Ruardovo graščino, kjer je danes sedež gornjesavskega muzeja.

Na izvozu Lipce (Jesenice vzhod) zapustimo avtocesto in spustimo preko mostu čez Savo na Jesenice. Ko na prvem semaforju stojimo in čakamo, da se priključimo na magistralno cesto, kjer bomo zavili levo v smeri proti Jesenicam lahko v hribu nad nami opazujemo skalni obelisk (Dedca), katerega bomo že čez dve uri obiskali.

Od semaforja  nas po enem kilometru, pri krožišču na katerem ponosno kraljuje  kip jeseniškega livarja, si lahko na levi strani ogledamo »rijasto stavbo«, ki ima moderno fasado katere barvo določa oksidirana železna mreža, ki jo prekriva. Ob njej stoji stara opečnata zgradba z zgodovino, saj je bilo  v njej 200 let vodstvo železarne.

Krožišče zapustimo na drugem izvozu in se po klancu s kostanjevim drevoredom povzpnemo do naslednjega semaforja, kjer na svoji desni že vidimo lepo stavbo Gimnazije (Slika 1), ki je bila zgrajena za potrebe šolanja otrok (meščanska šola) po prvi svetovni vojni. Tu zavijemo desno  proti vzhodu in takoj za ovinkom na svoji levi opazimo Osnovno šolo Prežihovega Voranca (slika 2). Čez 50 m se odločimo ali parkiramo desno na parkirišče za Gledališčem Toneta Čufarja (slika 3 glej smerokaz) ali dalje z avtom levo v klanec proti letnemu kopališču Ukova (slika 4) in naprej do manjšega makadamskega parkirišča.

SLIKA 3 (Križišče na začetku poti)

Ko prispemo do letnega kopališča Ukova  (gremo z avtom ali pa že peš desno po asfaltiranem strmem klancu prosti severu cca. 100m. (slika 4) Nad vodnim zbiralnikom je opisano parkirišče. (slika 5) Od tu poiščemo potko, ki pelje proti severu, ob njej je tudi drog s Knafličevo markacijo in se po njej začnemo vzpenjati. (slika 6)

Pot se po 200 metrih zravna, smerokaz nas usmeri proti Jelenkamnu in Pristavi, kar je zaenkrat tudi naša skupna smer. (slika 7) Čez mostička prečkamo dva kraka hudournika Ukove, pot pa se v blagem ovinku usmeri proti vzhodu in v klanec. Po  njej nadaljujemo približno 300 metrov in po krajšem strmem blatnem delu, na mestu kjer se cesta zravna, na levi strani opazimo  večji štor pokrit z leseno strešico.  Pod ta štor, ki je bil nekoč mogočna smreka, jeseniški skavti že več kot 20 let postavljamo jaslice, ki so toplo sprejete med domačini.

Slika 8 (Jaslice pod štorom)

Pot nadaljujemo proti vzhodu in po 5 minutah hoje, ko se teren zopet nekoliko zravna na svoji desni opazimo na smreki leseno oznako z napisom KAPELICA. (Slika 9) Na tem mestu zapustimo potko in po eni minuti v hribu prispemo do skavtske kapelice Marije s Kalvarije in je dnevno zelo obiskana.  Menda je ta prostor poln pozitivne energije, tako da lahko na klopci počijemo in skozi krošnje dreves prvič opazujemo del Jesenic. Na kapelici je tudi predalček, kjer je vpisna knjiga in v njej je opisana zgodovina  kapelice.

Slika 10 (skavtska kapelica)

Od kapelice previdno nadaljujemo pot proti vzhodu in se po grebenčku spustimo (na južni strni prepaden) rahlo v levo in navzdol, da se priključimo glavni poti. Za vrtoglave je bolje da se vrnejo nazaj  po smeri pristopa h kapelici, saj je na vzhodni strani grebena 3 metre prepadnih. V dolinici pod kapelico se  priključimo glavni poti, ki je čez nekaj metrov speljana preko hudourniškega »grabna« ob katerem je manjši betonski zbiralnik za vodo. (slika 11) Voda, ki teče iz njega  je seveda pitna. Od tu nadaljujemo proti vzhodu in se po nekaj minutah vzpona znajdemo pri  usmerjevalni tabli z rumenimi puščicami, ki je pomembna tudi za to ker je to mesto povratka naše krožne poti. (slika 12) Nadaljujemo v smeri proti Jelenkamnu, kar pomeni, da se pot še vedno vzpenja. V času, ko ni listja lahko tukaj spet ukrademo pogled proti Jesenicam.

Ko vstopimo v smrekov gozd na levi opazimo markacije, ki nas usmerjajo proti Jelenkamnu, to je manjši skalnat, razgleden vrh (1.200m), ki pa je izven naše poti. Vendar je do njegovega prvega razglednega vrha 20 minut, do samega vrha pa še 10 minut zložne (na nekaj mestih  z jeklenicami varovane) hoje v strmino. Mi pa se usmerimo proti vzhodu in po uhojeni stezici nadaljujemo naš pohod pod pečevjem Jelenkamna. (slika 13) V tem delu pot poteka praktično vodoravno. Za pomoč  je v bukovo deblo vrezana puščica. Tu prečimo še eno krušljivo hudourniško grapo in se po poti še vedno proti vzhodu začnemo rahlo dvigovati. Držimo se levo. (slika 14) Tik preden se pot začenja prevešati navzdol nas čaka manjši strmejši vložek, (slika 15) ko pa dosežemo greben, pa se začne pot spuščati, tokrat nekoliko jugo vzhodneje (slika 16)  in nato južneje (slika 17) in tam doseže manjšo dolinico, ki se izteka proti vzhodu. (slika 18) Po kilometru hoje po vlaki pridemo do našega najvzhodnejšega dela pohoda, Čopovega rovta (lastniki kmetija Čop iz Koroške Bele). V preteklih časih je bil  rovt, ki ni preveč strm priljubljeno smučišče za okoliško mladino, ki je seveda prihajala peš s smučmi na ramah (približno eno uro).

Slika 19 (Čopov rovt)

Na začetku rovta se usmerimo desno in ujamemo potko, ki rovt zaobide vodoravno. (slika 20)  Pri hoji v tem delu lahko opazujemo, da se greben hriba na naši desni spušča in tam kjer je greben že praktično poravnan s spodnjim oz. zahodnim delom rovta (glej kamnitega možica) zlezemo na  greben in preko njega v smeri proti jugu v naslednji dolinici ujamemo široko vlako, ki poteka v smeri vzhod -zahod (slika 21).Na tej vlaki so tudi rumene pike, ki označujejo  »Pot pod pomolih«. Od tu naprej sledimo rumenim pikam, ki so na naši poti  in nas pripeljejo nazaj do začetka poti (makadamskega parkirišča).

Nadaljujemo proti  zahodu (tako se že vračamo proti izhodišču), mimo manjšega zamočvirjenega predela, (slika 22) kjer je edino rastišče šaša, kje je  po 50 metrih na večji ravnini za nas pomembno križišče. (slika 23) Če se usmerimo po robu  planotice levo naletimo na stezico, ki nas proti jugu in zahodu  po nekaj minutah pripelje do kamnitega obeliska Dedca. Spet uzremo del Jesenic in Koroške Bele z Jeklarno Acroni.

Slika 24 (skalni obelisk Dedec)

Z Dedca se vrnemo  po isti poti,  nadaljujemo v smeri proti zahodu (slika 25) in se po 300 metrih po široki vlaki  vzpnemo na planoto Jelenšca. (slika 26) Desno lahko opazimo krmišče za divjad. V istem višinskem nivoju zapustimo planoto Jelenšco in  hitro dosežemo še eno prijetno razgledišče z vpisno knjigo in klopco. (slika 27) Še enkrat se ozremo v dolino na del mesta Jesenice. Od »Skalce« se pot nekoliko vzpne (potrebna previdnost) na križišče, kjer še sledimo rumenim oznakam, (slika 28)  ki nas proti zahodu v rahlem vzponu pripeljejo do smernih tabel rumene barve, kjer zaključimo našo krožno pot. (slika 29) Mimo vodnega zajetja po dolinici kjer levo na grebenu stoji skavtska kapelice se vrnemo na izhodišče našega izleta.