0

Sobota, 28. februar 2026

Križev pot v naravi je zadnja tri leta stalnica postnega časa naše bratovščine. Po predlanskem križevem potu na goro Oljko in lanskem nad Stično smo se letos odpravili v Kočevski Rog. Ideja se je porodila lani julija, ko sva šla z možem iskat žig za skavtski gojzar na Veliki Rog. Ob povratku sva se ustavila pri jami pod Macesnovo gorico in pod Krenom. Med vožnjo z avtomobilom sva opazila, da so postaje Jarmovega križevega pota, ki se nahajajo ob cesti, zakrite z grmovjem in visoko praprotjo. Našla sva prvo postajo, potem pa nobene več. Še enkrat sva se vrnila z avtom do prve postaje in se počasi peljala od ene do druge. Zdelo se nama je, da bi bil to dober predlog za križev pot v naravi v tem letu, ki bi ga lahko bratovščina združila z dobrim delom.

G. župnik iz Kočevja se je zelo razveselil ideje, da uredimo okolico postaj križevega pota. Začela se je izbira datuma in določili smo zadnjo soboto v februarju. Čeprav je bilo še pred kratkim pri nas precej mrzlo in je celo padal sneg, se je v zadnjem tednu prav pomladno otoplilo. Napovedan je bil topel in sončen dan in tako je tudi bilo.

Ob 7.00 smo se zbrali pred domačo cerkvijo na Škofljici. Kar 15 odraslih skavtov, kar pomeni skoraj cela naša bratovščina. Po skupni molitvi smo se odpeljali proti Kočevju. Naši avtomobili so bili polni raznovrstnega orodja – grabelj, vil, majhnih in velikih žag, nitkarc in še drugih pripomočkov za košnjo, katerih imena niti ne poznam. Prvo postajo smo očistili in uredili skupaj, potem smo se razdelili v dve skupini. Prva skupina je šla naprej in opravila groba dela, za njo je nadaljevala druga, ki je delo dokončala. Od postaje do postaje se je situacija malce spreminjala, ene so bile bolj druge manj zaraščene. Ena od postaj je bila polna različno velikih skal, druga skoraj prerasla z bodikavim grmovjem. Najbolj zakrita je bila osma postaja, pri kateri so se leskove veje in grmičevje povsem približali leseni upodobitvi jeruzalemskih žen in jo zakrili.

Po dveh urah dela smo se razveselili zelo okusne pogostitve. Gospa iz Kočevja, ki sicer pomaga pri urejanju postaj križevega pota in gospodinja iz župnišča sta nam pripeljali malico – obaro, čaj in kavo. Odličen obrok smo dopolnili s kočevarsko dobroto, pobolico, ki jo je pripeljal oče dveh skavtinj, sicer potomec kočevarjev. Za vse prisotne je bila pobolica pravo kulinarično presenečenje in do sedaj nepoznana, a zelo dobra jed.

Po malici smo nadaljevali z delom. V celem dopoldnevu smo očistili 12 postaj križevega pota, ki se nahajajo levo ob cesti v smeri jame pod Krenom. Ostali dve in še dodatna 15. postaja, ki se nahajajo v gozdu, na poti do jame mučeništva, naše pozornosti niso potrebovale, ker se zaradi visokih in gostih drevesnih krošenj okrog njih podrast ni razrasla.

Ko smo končali s fizičnim delom, smo se vrnili do prve postaje in v molitvi, tišini in premišljevanju še enkrat prehodili celoten križev pot. Pred vsako postajo smo zapeli kitico Križevega pota romarja upanja in prebrali besedilo tematskega križevega pota, ki ga je napisal naš Iznajdljivi bober. V postajah je predstavil mučeniško pot, ki so jo prehodili naši predniki, tudi nekateri naši sorodniki, večinoma mladi fantje, na poti v Kočevski Rog.

Preživeli smo res lep dan, se bogatili v medsebojni povezanosti, sodelovanju, skupnem delu, jelu in molitvi. Izkušnja, ki nam bo ostala v spominu in ki je zagotovo okrepila naše skavtske vezi.