0

Bobri si privoščimo vsako leto, na dan kulture, 8. februarja eno kulturno dogodivščino. Tokrat smo se posvetili Ivanu Cankarju in se odpravili na Vrhniko. Že ob prihodu smo ga srečali, muštacarja in celo druščino ljudi za njim. V elegantnem plašču in obleki, v bleščečih čevljih, pa z nekoliko obledelim klobukom, je s palico v roki elegantno vodil svojo družbo skozi mesto. Sledili smo mu do hiše »Na klancu 1«. Je rekel, da je šele na tretjini poti, če ga počakamo uro in pol, bo nazaj in svoje sledilce odpeljal v neznano po Vrhniki.

Vstopili smo v hišo. »Na klancu 1« ni velika hiša. Dve sobi in štibeljc, pa črna kuhinja na hodniku. Na kulturni dan je ta hiša postala hiša zgodb. Slišali smo o družini, o življenju v tistem času, kako je družina obubožala in se razselila, o njegovih dijaških letih, ko je imel plačano le posteljo, hrane pa ne, kako je prodal svoje prvo delo že v šoli, o ljubicah, ki so se vrstile in bile ve po vrsti pametne, lepe in bogate. Pa ni bil prava partija, pa tudi za katero od njih se je izkazalo, da je patentirana gos, kot jo je označil. Ob tem nam je dišala Cankarjeva kava, hrustali smo Cankarjeve muštace (piškote). Med kuhanjem kave je prijetna vodička s prijetnim zvonkim glasom deklamirala čudovite odlomke iz Cankarjevega Kurenta, o tem, kako je Kurent videl, kako lepo domovino mu je Bog ustvaril, jo blagoslovil in rekel: »Tod bodo živeli veseli ljudje!«. Začutili smo, kot da so razstavljene knjige zazvenele in želele, da slišimo lepo, žlahtno besedo, ki jo je Ivan zapisal vanje. »Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in pesem bo vriskanje…. zrasla so nebesa pod Triglavom«. Slovenska beseda je res lepa.

Ko smo kake pol ure kasneje napredovali v drugo sobo, nas je tam druga vodička zasula z novimi zgodbami. Oblečena v nošo iz starih časov, z zgodbami, ki so izpodrivale druga drugo. Kako so se Cankarjevi devetkrat selili iz opuščene konjušnice v opuščeno konjušnico, kako za krojače ni bilo več dela, ker se je pojavila manufaktura, kako je mami pešal vid, kako je oče odšel s trebuhom za kruhom v Pulo, kako je bil zaradi dolgega jezika aretiran tako pod avstro-ogrsko, kot tudi v času »ilirskega šovinizma«, ko se ni bil pripravljen odpovedati slovenščini v času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Jugoslovansko vprašanje v kulturnem ali celo jezikovnem smislu zanj ni obstajalo. Rekel je: »Po krvi smo si bratje, po jeziku vsaj bratranci – po kulturi, ki je sad večstoletne separatne vzgoje, pa smo si med seboj veliko bolj tuji, nego je tuj naš gorenjski kmet tirolskemu, ali pa goriški viničar furlanskemu. Bodi tega kriva zgodovina, bodi kriv kdorkoli – jaz, ki dejstvo konštatiram, ga čisto gotovo nisem zakrivil.”

Za dve sobi in štibeljc ogledati, smo potrebovali več kot dve uri in pred vrati smo zopet srečali muštace. Videti je, da si hitreje ogledaš celo Vrhniko od severa do juga in od vzhoda do zahoda, kot pa odkriješ vse zgodbe, ki se dogajajo v tej hiši. Veliko zgodb smo še pustili tam. Mogoče jih slišimo drugič.

Marija, Vztrajna bobrovka

Za tiste, ki bi v svoje letošnje aktivnosti vključili tudi malo Cankarja, puščam tukaj povezavo Dogodki – Vrhnika. V nedeljo, 15. februarja se med 14 in 16 uro lahko skupaj s Cankarjem sprehodite ob spremljavi zgodb o Cankarjevih in Kettejevih muzah ljubljanskih s pričetkom na Ambroževem trgu.

Kaj pravi Kopilot o Ivanovih muštacah

Muštace kot kulturna dediščina

Ivanove muštace niso navadne brke. To so brke, ki so videli več zgodovine kot marsikatera učilnica. V njih se skriva:

• spomin na stare gostilne, kjer je dišalo po golažu,
• modrost dedov, ki so znali z enim stavkom razložiti svet,
• in tisti poseben slovenski humor, ki je hkrati malo pikro, malo toplo, vedno pa resnično.

Vse to je bil Ivan Cankar. Poseben, neomajen, trmast, jezikav in neskončno zanimiv. Kot njegove muštace.

Lepo vas pozdravljamo Bobrovke pred kamero in Bober za kamero