2

Ura je odbila 23.00. Tema se je v gozd spustila kot gosta, težka odeja, ki ne prepušča niti najmanjše sledi svetlobe. Smo globoko v smrekovem gozdu, kjer tla prekrivajo iglice in drobne, lomljive veje, ki škripljejo pod vsakim korakom. Svetilka? Strogo prepovedana. Vsak blisk pomeni izdajo – razkritje – morda celo konec igre.

Moj cilj je jasen: zastava. Simbol tabora, ki stoji le nekaj sto metrov stran, na osamljenem travniku. Tam bedijo stražarji, zbrani ob ognju, pripravljeni, da branijo čast svojega voda.

V tej igri ni prostora za napake. Če te ujamejo, predaš svojo rutko. Igra se zate konča.

Pogoltnem slino. Srce mi razbija. Tema je popolna. Gozd živi svoje življenje – jelen v daljavi kliče, nekje se oglaša divji prašič. Domišljija podivja. Vsak šum postane grožnja. A vseeno začnem – kraja zastave je v teku.

Prvi vdori – prvi porazi

Eden za drugim poskušam. Lomljenje vejic para tišino. Stražarji so ostri, odzivajo se kot sokoli. Pri enem od vdorov mi uspe – najdem se meter stran od glavne zastave. Meter! Srce razbija. Neprecenljivo. A jambor stoji tik nad strmim pobočjem. Če se spustim, bom zdrsnil. Z njim pa razkritje. Konec igre.

Dvajset minut nepremično čepim ob jamboru. Noge mi začnejo odmirati. Mravljinci postanejo bolečina. In potem – krc. Ena sama veja. Stražar posveti v mojo smer. Sekunde se raztegnejo v večnost. Umik je nujen. Tokrat neuspeh. A tudi lekcija.

V naglem begu, v popolni temi, se zapletem v napeto vrv, treščim v podrto drevo, naredim skoraj salto in – izgubljen. Orientacija gre v nič. Tema je popolna. Dobesedna. Ne vidim niti lastnega nosa. Vse je črno. Nebo z nizkimi oblaki duši vsak odsev. Kot bi bil slep.

Začnem bloditi. Kam? Ne vem. V trenutku se zvrnem v jarek, poln vode. Premočen do pasu. Mrzel. Blaten. V meni se porodi prva prava misel na obup. Sem izgubljen. Prvič. A brez panike.

Razmišljam: naj obstanem in čakam jutro? Ali nadaljujem in tvegam še kakšen zdrs, še kakšen padec? Ker sem moker, me misel na hladen veter porine naprej. Nadaljujem. In kmalu – nov padec.

Ležim z obrazom v smrekovih iglicah. Vrtoglavost. Tema me je zadela kot pest. Tako popolne dezorientacije še nisem občutil. Nisem verjel, da me lahko tema tako zmede. Da ni več igra, ampak nekaj več. Vprašanje preživetja?

Zberem se. Sem skavt. Poiščem oporno točko. Nebo. Med oblaki zasvetita dve zvezdi. Dovolj. Dovolj, da vem, da se ne vrtim v krogih. Dovolj, da ne izgubim razuma.

Sreča. Redek a vendar slišani avtomobil v daljavi postane moj novi kompas.

Okoli 1:00 ure zjutraj, prispem do zatemnjene kmetije. Tudi tukaj je tema doma. Moja prva misel? Pes čuvaj. Ne tvegam. Umaknem se nazaj v gozd in skušam najti drugo pot. Napaka. Gozd je še temnejši, še bolj neprehoden. Po 20 minutah borbe z grmičevjem in lastnimi mislimi, obžalujem vsak korak.

Odločim se za vrnitev: raje tvegam psa kot medveda ali da bi se ponovno izgubil. Vračam se. Previdno s palico v roki. Stopam počasi čez dvorišče. Srce v ušesih. Nič. Tišina.

Ko stopim vas, in naprej na cesto, spoznam, da sem na Turjaku. Daleč, predaleč. A vsaj vem, kje sem.

Sledim glavni cesti in se vrnem nazaj do svoje baze – avto. Mokra oblačila zamenjam. Vsak kos je premočen, le čevlji ostanejo mokri in težki. Do jutra.

Spoznam da to ni bila več igra. To je bil izziv duha in telesa.

Tabor – nepremagljiva trdnjava

Tabor je strateško postavljen na majhnem, odprtem travniku. Ogenj razsvetljuje prostor. Stražarji so osredotočeni in predani. V drugem poskusu me izda zopet veja. Stražar, kot izurjen vojak, posveti v temo. Srce mi obstane. Ostajam nepremičen. Umik – tokrat po trebuhu, z glavo navzdol po hribu navzgor.

Najboljši vdor – iz potoka

Tretji poskus – skozi potok. Tabor imam dobesedno na dlani. Zastave vodov so dosegljive. A ne ukrepam. Nocoj nisem tu zaradi trofej. Želim dati mladino to kar sam čutim v skavtstvu. Če ni 100 % priložnosti, nebo napada.

Kmalu tudi to stražarji opazijo in je umik neizbežen.

Zora in čast stražarjem

Ob petih zjutraj se stražarjema pridružita še “peka kruha” – dodatna varuha. Tabor, ki sem ga prej videl kot dvojico, je zdaj štiričlanska utrdba. Voditelji naj ne bi lovili, a v mraku jih težko ne ločim. Previdnost se povzpne na višjo raven izziva. A odločen da ne napadam če ni 100% priložnosti.

Ob sedmih je konec. Vstopim v tabor. Poglede na minulo noč si izmenjamo polni spoštovanja. Stražarji poročajo o šumih, neznanih gibanjih in svoji odločnosti, da vztrajajo. Kljub strahu.

Zaslužijo si vse pohvale.

Svojo zgodbo delim z njimi. Rutke nisem izgubil. Zato sem pripravil majhno darilo – naj ga vodja podari tistemu stražarju, ki si ga najbolj zasluži. Pošteno. Igra »kamen, papir, škarje« odloči.

Zaključek – sporočilo vsem skavtom

Tokratni napad na tabor je bila le igra. Bila je preizkušnja srca, telesa in duha. Zato posebno opozorilo. Nočna kraja zastave ni za posameznike. Igrajte jo v skupinah, ki poznajo teren, znajo brati zvezde in se znajo zanesti drug na drugega.

Tabor je vedno varovan. A skavtski duh je svoboden. In četudi ne odneseš zastave, lahko odneseš izjemno izkušnjo: doživetje, ki te oblikuje.

Naj zaključim:

To je bila ena najlepših in najbolj pristnih izkušenj mojega skavtskega življenja. Meja med igro in resničnostjo se je zabrisala, a ravno v tem je njen čar – ko te preizkuša narava, tišina in ti sam.

Toplo priporočam vsem skavtom, ki si želijo resnično doživeti naravo, preizkusiti svoje meje in se vrniti bogatejši – močnejši.

A poudarjam, nikoli sami in z neizmernim spoštovanjem do gozda, ki nikoli ne spi.

In še nasvet za vse, ki se boste podali na podoben izziv: v žepu naj bo vedno svetilka – tista, ki se vklopi z mehanskim zdrsom gumba, ne z digitalnim klikom. Zakaj? Razvozlate sami.

p.s.

Vse dobro tudi naprej udeležencem tabora.

Bodite pripravljeni, Vztrajni orel

Zapisal in fotografiral: Vztrajni orel, bratovščina Škofljica 1