0

(članek o letošnjem pohodu na Golico je razdeljen na dva dela – 1.del)

Ker je letos natančno četrt stoletja odkar smo vrle jeseniške  Grče sklenile povabiti vseslovenske skavte in jim pokazati našo lepotico Golico, se spodobi, da strnemo vtise vseh teh let. Mogoče bo mlajšim bratovščinam ta spis tudi v oporo, da se bodo s korajžo lotili kakšnega podobnega dogodka, saj skavti gostje in gostitelji ne kompliciramo in smo hvaležni  drug za drugega.

Bili smo, če prav pomnimo prvi, ki smo organizirali tak dogodek in sedaj se je ta aktivnost pri skavtih  kar prijela in namnožila, kar je čudovito. Mi smo začeli popolnoma spontano. Bivši voditelj, legendarni Joc, je dal idejo o tem pohodu, katero smo ostali takoj zagrabili, saj smo radi hodili in še hodimo v naravo. Vedeli smo, da so skavti hvaležni gostje, ki nas ne bodo utrujali, ampak bomo skupaj v naši naravi preživeli lep dan v druženju in medsebojnem spoznavanju. Potrebno je bilo samo izbrati pot, po kateri bomo peljali pohodnike ter okvirni potek pohoda. Te poti smo tudi zaradi udeležencev, ki so se udeležili pohoda že večkrat menjavali, da nebi bilo dolgočasno.                                                                                                                                                      

Naš  Janez je požrtvovalno prevzel vodstvo pohodov, ostali, ki smo pač dobra ekipa, pa smo pomagali po najboljših močeh z nasveti in dejanji – kot pravi skavti. Toliko let nazaj so bile glavna skrb ali bodo narcise še ali že cvetele ali  bodo naše službe, v katere smo bili večinoma vpeti 24/7 dovoljevale prisotnost in seveda vreme. Zadnja leta, pa se je stvar zapletla tudi s pristopom. Občinski odlok omejuje promet ob koncih tedna, pa se je treba pogajati za prepustnice. Te so omejene, zato težimo s prijavo števila, kar prejšnja leta ni bilo potrebno. Na duhovnega spremljevalca pa tudi vse težje računamo, saj so res polno zasedeni.

Število udeležencev je bilo od dveh, pa vse do stopetindvajset duš, ko smo gostili Skavte iz Alpe- Adrija skavtstva. Vreme pa od sonca do snega – tudi v enem pohodu (leta 2004). Ker pa za skavte slabega vremena ni, smo vse to korenjaško prebrodili.

Spomini in vzpostavljena prijateljstva so lepi in so nagrada za ves trud, ki smo ga in ga še vlagamo v to dejavnost. Zdi se, da našo bratovščino ta aktivnost preizkuša in krepi, sestre in brate skavte pa  navdušuje, da se vsako leto vračajo v našo družbo.

Hvala vsem, da se imamo in si lahko priredimo take lepe trenutke. Pa naj tako tudi ostane, dokler se ne postaramo ali dokler se skavti ne naveličate cvetočih narcisnih poljan.

Drugi del članka lahko preberete TUKAJ