1

Kot so rekli stari, se najboljša juha kuha počasi. In ta naša svetokriška juha se je kuhala RES počasi.
Ko smo se vračali iz Assisija, se je naš kombi ustavil še v Vipavskem Križu (v nadaljevanju Svetem
Križu), da smo odložili brata Marijana, ki nas je spremljal po Assiških ulicah. In beseda da besedo in
prisotni skavti iz bratovščin Štepanja vas in Brezovica, smo se dogovorili, da se na eno lepo pomladno soboto dobimo v Svetem Križu in preživimo skupaj en vesel, doživetij poln dan. Da spoznamo to lepo srednjeveško mestece, njegovo zgodovino in srečamo tudi domače ljudi.

Prvo soboto po veliki noči je že navsezgodaj posijalo sonce in obetalo res lep dan. Pravijo, da preveč
kuharjev pokvari juho, v našem primeru pa ni bilo tako. Če kuharji naredijo vse, kar so obljubili in če
sprejmemo vsi drug drugega z razumevanjem in prizanesljivostjo, hkrati pa prispevamo k skupnemu
doživetju po svojih močeh, lahko uživamo to, kar smo si obljubili – eno nepozabno skupno doživetje
in druženje.
Zdaj pa nekaj o Svetem Križu. To je bilo najmanjše mesto v Habsburški monarhiji, pravzaprav je bilo
zgrajeno na griču, kot utrdba na Goriškem kot obramba proti Turkom in Benečanom. Meščani so
imeli privilegij, da so lahko prirejali sejme, so imeli pa tudi vojaško dolžnost. Nekoč se je v Svetem
Križu oglasil tudi Primož Trubar in nagovoril meščane, česar papežu zvesta gospôda ni bila posebej
vesela. Ko so grad kupili grofje Attemsi, so pričeli z obnavljanjem gradu in mesta in v mesto povabili
brate kapucine kot odgovor na reformacijo na slovenskem. Zgradili so samostan in samostansko
cerkev po meniških pravilih. To so bili kriški zlati časi, ko je v Svetem Križu deloval tudi pridigar
kapucin Janez Svetokriški. Domneva se, da je bil domačin z neverjetnim darom pridiganja. Bil je zelo
razgledan in je s pridom uporabljal tudi samostansko knjižnico, saj njegove pridige niso bile niti
preproste niti kratke. V samostanski knjižnici imajo ohranjene štiri zvezke navodil za pripravo pridig,
pa tudi en zvezek njegovih originalnih pridig. Slavisti še dandanašnji hodijo na romanja v Sveti Križ
prav zaradi njega.

Sveti Križ ima zelo veliko parkirišč. In če se dogovoriš, da se zberemo na parkirišču, se lahko tudi
zgrešiš. Ker smo skavti proaktivni, ne sedimo in čakamo, ampak se odpravimo raziskovat in slej ko
prej, se v malem mestu srečamo. Bratje kapucini so nas lepo sprejeli in Kristina (gospodinja in vodička
v eni osebi) nam je s svojo pojočo vipavščino razložila zgodovino mesta, predvsem pa prihod in vlogo
bratov kapucinov skozi 400 let v tem mestu. Mesto je tesno povezano s samostanom. Attemsi so
nam poslali tudi svojega glasnika, ki nas je obvestil o prihodu malih bratov in nam razložil naše
obveznosti: »v lejtu 1637 smo z graditvijo samostana končali in patri bodo za vaše duše skrbejli. Vi pa
za njihov telesni blagor poskrbite. Naj kruha, mesa in vina v samostanu nikoli ne zmajnka. Poslušajte
jih, kaj vam povejo, se njihovih besed držite, pa boste v božji gnadi ostali.«. Tega se Križani še
dandanes, po skoraj 400 letih držijo. Že ob prihodu smo srečali gospo, ki si je zadala nalogo, da skrbi
za okolico cerkve in samostana. Ena dobra duša skrbi za urejenost cerkve, druga za urejenost
samostana ….

Samostanska cerkev je stilsko zelo podobna kapucinski cerkvi v Škofji Loki, ki smo jo imeli čast
obiskati po svetu ZBOKSS 2023. Veliko lesa, ker meniške regule, ne dovoljujejo razkošja marmorja in
pozlat. Na steni kraljuje največja in pravijo da tudi najlepša baročna slika na platnu v Sloveniji »Slava
svete trojice«. Naslikal jo je kapucin, pater Oswald.

Za oltarjem je kor, kjer bratje molijo. Ker je neposredno povezan s cerkvijo velikokrat skupaj z njimi
molijo tudi meščani v cerkvi. Tudi za turiste je to svojevrstna atrakcija.
Sveti Križ je bil med prvo svetovno vojno tako blizu soške fronte, da so se slišale detonacije
obstreljevanja do tu. Zaradi varnosti so prenesli večino knjižnice v Krško, da bi jo zaščitili pred
uničenjem. Tam pa so bile knjige izpostavljene uničevanju med in po drugi svetovni vojni. Tako je
knjižnica manjša, kot je nekoč bila. Pa vendar je nekaj knjig pater Angel Kralj rešil in danes zelo lepo
skrbijo za svojo knjižnico. Povezanost med brati in Križani je ostala in kakor so ukazali grofje Attemsi,
bratje še vedno zelo vestno za kriške duše skrbijo. Zunaj imajo zvonček in kadar se kaka trpeča duša
odloči, da bi se spovedala, pozvoni na ta zvonček in vedno se kak brat odzove in jo reši spon greha.
Kot veste, je bil Sveti Križ najmanjše mesto v habsburški monarhiji, najdete pa v njem mnogo
skrivnosti. Po skupinah smo na orientaciji po Svetem Križu obrnili vsak kamen, saj se lahko povsod
skriva odgovor na kako zvito vprašanje ali kak skrivni kotiček s svojo zgodbo. Izvedeli smo, da je nekoč
mesto obdajal jarek, da so imeli dvižni most, da so jih napadli Francozi, meščani so se junaško borili in
padlo je 600 Francozov (o tem, koliko domačinov je padlo pa nič). V spomin na ta čas so čez mnogo
let v neko hišo vzidali topovsko kroglo. In tako dalje in tako naprej ….

Po aktivnostih zunaj, se prileže kaka aktivnost notri. Bili smo povabljeni na pridigo Janeza
Svetokriškega v kapucinsko cerkev. Delil nam je faconeteljne (robce) po stanovih: duhovnikom enega,
ženam enega, možem enega, mladim enega… in nam ob tem povedal, kako naj živimo, da bomo »eno
dobro lejto imejli«. V svojih pridigah uporablja veliko zgodb tako iz zgodovine, kot iz življenja, vse
zato, da bi razumeli, kako naj ravnamo drug z drugim, da nam bo dobro na zemlji.
Po pol ure zelo skrajšane pridige se je slišalo vse glasnejše kruljenje …. Dobro, da je bilo potrebno
srednjeveško joto le pogreti in da imajo v samostanu odlične štedilnike. In družba se je spravila v
samostansko jedilnico (čudovita starodavna jedilnica s sijočimi mizami v polkrogu iz pravega lesa) in si
postregla z joto in kruhom. Vas zanima kakšna je srednjeveška jota? Kislo zelje, korenje, peteršilj,
čebula, nekaj česna, lovor in rožmarin, namesto fižola leča, namesto krompirja domače testenine,
voda, sol, vse približno čez palec. Pa pujs je stopil noter, saj so grofje Attemsi naročili meščanom, da
naj skrbijo za telesni blagor bratov in naj mesa nikoli ne zmanjka. Tako so v joto padla ena rebrca
direkt iz dimnika domače črne kuhinje. Nič ni ostalo.

Ker je potrebno po odličnem kosilu energijo nekako porabiti, smo pred odhodom sekali pirhe.
Ugotovili smo, da je to zelo drag šport, saj imajo jajca pretrdo lupino, so predaleč, so preveč okrogla
in premajhna (tega, da nimamo pojma kako jih zadet, nismo omenjali).
Polni lepih vtisov, ki se bodo s časom preobrazili v spomine, smo se odpravili domov s sklepom, da
moramo kaj podobnega še kdaj ponoviti. Zdaj ste na vrsti vi, ki vas ni bilo z nami. Sveti Križ je kraj, ki
se ga splača obiskati, odkrivati njegove skrivnosti in doživeti kako lokalno zgodbo.
Marija, Vztrajna bobrovka
P.S.
Se vam zdi tale zapis dolg? Vse po navdihu Janeza Svetokriškega. Ena ura pridige ni še nič. In ljudje so
ga radi poslušali. Upam, da ste tole pisanje radi prebrali in da ste ga prebrali do konca.

Za nagrado pa še nekaj slikc:

Marijan Božeglav – Rohneči bober: GALERIJA
Matjaž Maležič – Pozorni medved: GALERIJA