POLETNI TABOR BRATOVŠČINE SVOBODNIH LASTOVK
LENIČEV DOM V PODBOČJU
Po Kobilju, Trški gori, Idrskem, Razborju in Starem trgu ob Kolpi je bila ponovno izbrana Dolenjska. Spoznavanje novih krajev se je začelo že malce prej, ko smo se maja letos podali peš po Jakobovi poti od samostana Pleterje do Leničevega doma v Podbočju. Takrat smo se srečali z g. Francem Novakom, sedanjim duhovnim pomočnikom v Podgorju, ki nam je predstavil lokacijo, na kateri smo v avgustu preživeli res lep konec tedna. Letošnji poletni tabor, ki je bil za škofljiško bratovščino šesti po vrsti, je bil poseben v tem, da prvič nismo bili sami. Na povabilo drugim bratovščinam sta se odzvali dve skavtinji iz Celja in trije skavti iz Maribora, kar je skupaj naneslo nekaj preko dvajset oseb. Nastanjeni smo bili v hiši in zunaj v dveh manjših šotorih.
Petek, 23. 8. 2024: Tabor smo začeli v petek, pozno popoldne, z večerjo. Sledil je ogled filma Moj mornar moja ljubezen, ki je bil pred nekaj meseci predvajan na televiziji kot film tedna. Predvidena je bila projekcija na steni, a se je zapletlo. Ogled se je začel z manjšo zamudo s sinhronim predvajanjem filma preko treh računalnikov. Tudi super! Lepa glasba, irska pokrajina in težke življenjske situacije. Zapletena zgodba je ob koncu ogleda rodila več vprašanj kot odgovorov. Čeprav je bila ura zelo pozna, smo z veseljem prisluhnili še v živo zaigranemu prvemu delu pripovedke o Petru Klepcu. Dobili smo nalogo in sicer nas je v noč pospremilo razmišljanje o pomembni vrlini, o ponižnosti. Tik pred spanjem pa se je v jedilnici kar sam od sebe ponudi še en nov izziv in sicer lov na sršene. Ni kaj, avgust je pač vsako leto čas, ko sobivajo ta živa bitja z nami.
Sobota, 24. 8. 2024: Sobota je bila polna novih doživetij, pogovorov, sodelovanja in spoznavanja okolice. Dan smo začeli s telovadbo, ki je bila zelo izvirna. Razgibalne vaje so poskrbele za začetno preganjanje jutranjega hladu in se nadaljevale z vajami s časopisnim papirjem. Ob tem ni manjkalo veselja, smeha in dobre volje. Po zajtrku smo se odpravili peš h Kostanjeviški jami. Pot nas je vodila mimo koruznih polj in skozi staro kostanjeviško mestno jedro, ki leži na otoku. Kostanjeviška jama je kraška jama in pravi dolenjski biser, ki se nahaja nad izvirom mrzle Studene. Med približno enournim vodenim ogledom smo prehodili 300 metrov poti, ki je urejena za turistične oglede. Med hojo smo občudovala čudovite kapnike najrazličnejših oblik in poimenovanj ter z zanimanjem poslušali vodičevo razlago, ki jo je zaključil z lokalno zgodbo o velikanu Lojzu. Jama je razsvetljena in ima manjše jezerce motno turkizne barve. Ob odhodu iz jame je notranjo svežino dvanajstih stopinj v hipu zamenjala opoldanska poletna vročina. Vračali smo se po isti poti in v obe smeri skupaj prehodili deset kilometrov.
Po kosilu je sledilo osvežilno kopanje v Krki. Imeli smo srečo, da je zaradi obilnega deževja pred nekaj dnevi reka precej narasla in se posledično tudi ohladila. A ob smehu in dobri volji ti je še v mrzli vodi toplo. Nekateri smo naredili tudi »sup« izlet okrog kostanjeviškega otoka in tako pogledali nanj z druge perspektive.
Po večerji so se začele priprave na skavtski krst. Travnatega prostora okrog doma je bilo veliko in rob le-tega se je nadaljeval s Krakovskim gozdom. Trije skavti, ki smo obljubili letos maja, smo z veseljem pričakovali večerno dogajanje. Postavili smo ogenj in se v mraku zbrali v krogu okrog kurišča. Peter je prižgal ogenj. Ko je plamen dosegel vrh, se je ob zvokih kitare oglasila skavtska petem. Sledila je predstavitev skavtskih imen članov bratovščine in gostujočih skavtov, nato smo izbrali naša imena. Dobrodušnemu skoviku, Vztrajnemu orlu, Hrabremu mišku, Živahni čebeli, Skromnemu medvedu, Skrbni mravlji, Modremu kozorogu, Pojoči lisici, Razgledanemu sokolu in Nasmejani sovi so se pridružila nova – Dobrovoljna veverica, Iznajdljivi bober in Zvesta srna. Skupaj torej kar pestra živalska druščina. Rešili smo uganko s predmeti, uganili sestavine »krstne« pijače in tako uspešno prestali preizkus. Zraven našega ognja je bila voda, ki smo jo uporabili za krst. To je bila posebna, termalna voda, ki je prihajala iz vrtine in imela preko 30 stopinj Celzija. Prasketanje ognja, ognjene iskre, ki so letele visoko v zrak, bans, ki nas je zavrtel po krogu okrog ognja, pesem iz davne mladosti in pesem iz ne tako davne preteklosti, vse to je ustvarilo lep in zagotovo trajen spomin. Ob tem pa je nas krščene prevevalo močno veselje, ganjenost in pripadnost.
Za zaključek dneva je sledil naslednji del Klepčeve igre, v kateri se je ob že znanih igralcih v izvrstne pastirske vloge prelevil celoten moški del bratovščine. Tudi tokrat nas je v noč pospremila misel iz pripovedke – kdaj sem meni godi krivica. A to še ni bilo konec dneva za vse. Ko se je dogajanje v domu in njegovi okolici začelo umirjati, so nekateri odhiteli k termalnemu vrelcu in v čudovitem nočnem vzdušju z milijon zvezdami na nebu doživeli še en »zabavni« večer.
Nedelja, 25. 8. 2024: Zadnji dan tabora je prišel kar prehitro, a tako pač je. Glasbena budnica je bila to jutro zelo zgodnja, ura je kazala neverjetnih 6:00. Nad travnikom okrog doma so se dvigale jutranje meglice in čutiti je bilo svežino pred nastopom napovedane vročine. Z avtomobili smo se odpeljali v Podbočje k prvi maši. Cerkev, ki je zelo velika in mogočna, je posvečena sv. Križu. G. Novak nam je po maši povedal nekaj o cerkvi, v kateri je tudi kulisni božji grob in življenju ljudi v teh krajih. Tudi zanimivost, da imajo žegnanje na Križevo, kar je nam bolj poznan Vnebohod. Po zajtrku smo nadaljevali z delavnicami ročnih spretnosti. V eni smo iz starodavnih konjskih žebljev izdelali križke, v drugi so z različnimi pristopi skušali zakuriti ogenj. V času do kosila, ki nam je še preostal, smo pregledali preteklo leto in začrtali smer naslednjega.
Za zaključek tabora je zunaj sledil še zadnji del dramske predstave. Osilniški junak je prejel čudežno moč. Tudi vsak izmed nas jo ima, le najti jo oz. jih mora. Lahko je drobna in neopazna, a tudi taka spreminja naš svet v boljšega.
Preživeli smo zelo lep, sproščen in bogat konec tedna. Vsakodnevne skrbi so se umaknile veselju, petju, sproščenosti, novim spominom, novim poznanstvom in tudi novim znanjem. Lepo nam je v naši bratovščini in hvaležni smo za takšno priložnost sodelovanja in druženja.