0

V soboto, 15. 11. 2025, so nas zgoraj imenovani skavti že tretjič povabili na Romanov pohod. Tega organizirajo v spomin na veliko prezgodaj umrlega prijatelja, ki se je ob prostovoljnem delu v domačem kraju smrtno ponesrečil.

Radi obiščemo stare prijatelje in znance v Ribnici, saj nas druži veliko doživetij iz preteklih desetletij. Zato smo se tudi letos jeseniške Grče poleg še štirih bratovščin skorajžile in odpravile na pot v Ribnico.

Ob prihodu so nas gostitelji prijazno sprejeli in nas kar zasuli s hrano in pijačo, tako da smo dobro podkrepljeni odšli na načrtovano pot.

Pot je polovica ribniške poti, ki so jo za naš skavtski vodnik po skavtskih poteh pripravili Ribniški polhi. Sedaj je napočil čas, da jo prehodimo skupaj z domačini. To pomeni dodaten luksuz, saj se ni potrebno mučiti z orientacijo in iskanjem prehodov, saj so za vse to na domačem terenu elegantno poskrbeli domačini.

Orientacijsko prehojena pot ni zahtevna, saj sledi cerkvicam na širnem žal neobdelanem Ribniškem polju, tako, da kar vabi na kakšno ponovitev, sploh s kolesom.

Po poti so domačini odgovarjali na naša radovedna vprašanja, stresali zanimivosti o poti, kraju samem, njihovem osebnem spominu na vasice in kraje, ki smo jih v teh nekaj urah obiskali. Skratka popoln izlet za tiste, ki jih zanima kako živijo ljudje na drugem koncu naše domovine.

Ste na primer vedeli, da imajo tudi v Ribnici dvakrat na leto poplavo in malo jezero, ki je zelo podobno tistemu Cerkniškemu in vode po tednu dveh odtečejo v požiralnike, ki smo jih kar nekaj videli ob poti. Jezero je seveda nekoliko plitkejše in poplava traja krajši čas, vendar je posledica prav takih kraških pojavov kot v Cerknici.

Tudi za osebne pripovedi je bilo dovolj časa, saj pot poteka večinoma po ravnem in prav ti osebni stiki in izmenjava težav, dogodkov in duševnih stanj nas je dodatno zbližala. V sedanjih turbulentnih časih je pač težko najti sogovornika, s katerim bi lahko tako odprto izmenjeval mnenja in poglede na svet. Pot nas je vodila tudi mimo pokopališča, kjer počivata naša Karmen in Roman. S kratko molitvijo smo se spomnili nanju.

Od cerkva na poti je največji vtis naredila na nas lepo obnovljena cerkev v Goriči vasi.

Ob prihodu nas je pričakalo zvonjenje in prijazen skavt Andrej nam je pri njej pripravil točko počitka in nam razkazal notranjost, povedal veliko o njeni zgodovini, obnovi, pri kateri je tudi sam pridelal marsikateri žulj. Te pa zna ceniti predvsem tisti, ki tudi sam po službi zmore še prostovoljno delo za skupnost. Ob poldnevu je bil »Angel gospodov« v okrilju te stare cerkvice, ki je videla še turške čase posebno doživetje.

Pot nas je nato vodila do spominskih plošč in spomenikov velmož, ki jih je dala Ribniška fara in teh ni malo. Od pomembnih jezikoslovcev, gasilcev, pesnikov, skratka Polhi so upravičeno ponosni tudi na svojo kulturno dediščino.

Pri glavni cerkvi smo na Škrabčevem trgu zašpilili polovico naše pohodniške klobase in se ob ostankih ribniškega gradu, ki je lepo obnovljen in pripravljen za poletne prireditve začeli vračati proti izhodišču v Dolenji vasi.

Kmalu smo prispeli na cilj, kjer pa so gostoljubni Polhi priredili na Metkinem vrtu še pravi piknik, z jedačo in pijačo, ki se je po nekaj urah hoje še kako prilegla.

V dobri in zabavni družbi čas hitro mine in tako je prišla tema in  čas za odhod vsak na svoj dom. Ne zato, ker smo Gorenjci ampak zato, ker je pri Ribniških polhih vedno lepo in človek čuti pristno gostoljubje se bomo še radi vračali k njim na obisk.

Hvala vam dragi Polhi za lep dan v vaši družbi.

Tudi druge bratovščine  poizkusite ne bo vam žal.

Napisali: Jeseniške Grče
Fotografije: Tone Rozman, bratovščina Celje 2