Pod Macesnovo gorico – tako lepo, pa tako žalostno
V soboto, 7. 6. 2025 smo se skavti spet »vedno pripravljeni« podali na služenje na spominsko slovesnost v Kočevski Rog, tokrat prvič pri breznu pod Macesnovo gorico, kjer so bili po vojni pobiti večinoma Slovenci – 3450 umorjenih. Brezno je ogromno, okolica je lepo urejena. Ob breznu je postavljen križ, kjer lahko prižgemo svečke. Ograjo ob breznu krasijo venci, ki so jih slovesno položile SDS, NSI in različne delegacije, tudi hrvaška.
Prireditveni prostor je lep, malo spominja na amfiteater. V sredini velika ravna površina, kjer so organizatorji nad postavljenimi gasilskimi klopmi zagotovili senco z velikimi dežniki. Na eni strani je pripravljen oder kjer je oltar in pevski zbor, pred odrom pa so postavljeni križi, ki govorijo o številu izvensodno pomorjenih po posameznih župnijah. Okrog po senčnem gozdu so se posedli tisti, ki so si prinesli svoje stole. Nekateri, ki težje hodijo, so se ustavili že nad breznom in imeli lep razgled nad dogajanjem spodaj. Pot do samega prireditvenega prostora je precej zahtevna. Tudi močno sonce v primeru, da senca ni zagotovljena predstavlja težavo.
Skavti smo prišli služit, smo pa videli, da nimamo dovolj informacij in nismo dovolj pripravljeni na vse izzive, ki so nas tam čakali. Bili smo edina skupina, ki je s svojimi oranžnimi kroji izstopala, zato so se ljudje na nas obračali z raznovrstnimi vprašanji, na katere nismo imeli odgovora. Kje je stranišče? Kje lahko prižgem svečko? Kje dobim vodo? ….
Duhovnik se je poškodoval, gospa se je onesvestila…. Tudi nismo vedeli natančno, kaj je naša naloga. Ali pobiramo pušico? Ali sodelujemo pri obhajilu? …
Kritične situacije smo reševali zelo ad hoc, po principu «skavt se znajde«. Nismo vedeli, da obstajajo gasilci na prizorišču, ki lahko pokličejo reševalce, nismo vedeli, da obstaja cesta – sicer gozdna, pa vendar prevozna do prizorišča …
Predlogi za drugo leto:
- Eden od skavtov, ki bo prisoten na prizorišču naj se že predhodno vključi v pripravo dogodka, vsaj toliko, da bo o vsem obveščen – mogoče kdo, ki ima povezave z Novo slovensko zavezo. Imeti bi moral komunikacijo tudi z drugimi službami – z župnijo, z gasilci, z morebitno ekipo prve pomoči….
- Ko gre za tako velik dogodek, kjer lahko pride 2.000 ljudi in več (predvsem starejših), je potrebno misliti na vse. Potrebno je zagotoviti vodo, zdravstveno oskrbo.
- Zagotoviti je potrebno, da vsaj dva duhovnika obhajata tudi na področju nad breznom, saj starejši težko pridejo do prireditvenega prostora. Gre za res strm teren.
- Potrebno je preprečiti, da se množica usmerja na zelo zahtevne skalnate poti. Mogoče bi lahko kako bližnjico, ki lahko povzroči padce, ob večjih dogodkih tudi zaprli.
- Izdela naj se karta prizorišča, kjer so označene posamezne pomembne točke, tudi težavnost posameznih poti.
- Skavti se moramo opremiti za prvo pomoč. Torba naj bo strokovno pripravljena in naj vsebuje vse od obližev, obvez do sladkorja.
Pod Macesnovo gorico, še bolj žalostno
To slovesnost je boleče zaznamovalo dejstvo, da si je gospa predsednica organizirala svojo slovesnost teden dni prej, da ji ne bi bilo potrebno gledati bolečine in nezdravljenih ran žalujočih sorodnikov v to jamo zmetanih, pred kratkim iz jame izkopanih, v vreče natlačenih in v magazinu v Škofji Loki skladiščenih in izreči besed sprave.
Beseda, ki odmeva te dni je GENOCID. Po sklepu Generalne skupščine Organizacije združenih narodov je bil genocid razglašen kot zločin proti človeštvu dne 9. decembra 1948. V mednarodnem pravu genocid ureja Konvencija o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida (v nadaljevanju Konvencija). Slovenija je podpisnica konvencije o genocidu od leta 1950. V 2. členu Konvencije je genocid definiran kot katerokoli od spodaj predstavljenih dejanj, storjenih z namenom v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali v našem primeru versko skupino. Ne gre le za približno 3.500 v jamo na Macesnovi gorici zmetanih Slovencev, gre z pomorjene in zakopane žrtve na več kot 750 moriščih širom Slovenije od leta 1941 dalje.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Genocid
Kaj se je na temo genocida dogajalo na slovenskih tleh od 1941 dalje?
- pobijanje pripadnikov take skupine,
Septembra 1941 je Osvobodilna fronta razglasila monopol nad odporništvom. Vsako organiziranje izven okvira Osvobodilne fronte – slovenskega naroda je škodljivo borbi za narodno svobodo. S smrtjo se kaznuje
1. kdor izda ali ovadi oblastem tajnosti OF,
2. kdor izda oblastem okupatorja osebe, ki vodij, sodelujejo ali podpirajo OF,
3.kdor pridobiva oblastem sredstva za borbo proti OF,
4. kdor zapusti OF. Druga vrsta kazni je narodni bojkot in uničenje, zaseg premoženja.
Kazni so enake če je škoda povzročena iz malomarnosti ali pod okupatorjevo prisilo. Postopanje je naglo, ustno in tajno. Osebno zasliševanje krivca ni potrebno, izvede se, če ni škode za OF, proti razsodbi ni pritožbe.
Komunisti, zlasti Kidrič so po tej analogiji uzurpirali normo, da kdorkoli napada partijo vrši protinarodno delo in je izdajalec, kot tak zasluži smrt. V OF so izvedli preprosto metodologijo določanja izdajalcev, ki zaslužijo smrt.
V letih od 1941 do 1942 je partizanski tabor v Ljubljanski pokrajini povzročil 1.256 smrti, predvsem inteligence, velikih kmetov, županov, cele družine, dejavne v cerkvi in vključene v Katoliško akcijo, npr. Mravljetovi na Brezovici.
Kriterij: ugledni, sposobni in verni.
Vir: Možina, Jože, Slovenski razkol, str 65 in 523
- povzročanje hudih telesnih ali duševnih poškodb pripadnikom take skupine,
Zelo nazoren opis mučenja je v opisu trupla umorjenega Lojzeta Grozdeta, pri katerem so partizani našli latinski misal, molitvenik Tomaža Kempčana Hoja za Kristusom in knjižico o Fatimi, kar je očitno dokazovalo njegovo izdajstvo. To je zadostovalo za naglo, ustno in tajno postopanje partizanske oblasti, izmaličeno truplo pa priča o tem, da so si vzeli tudi čas za osebno zaslišanje »krivca«.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Lojze_Grozde
Drug javno znan primer je zažig škofa Antona Vovka, ki se lahko le množici prič in svoji močni telesni konstituciji zahvali, da se je takrat izognil smrti. Pa tudi njegova naloga na zemlji še ni bila zaključena, kar se je izkazalo v naslednjih letih.
Kriterij: verni = izdajalci = krivci = kaznuje se s smrtjo
https://sl.wikipedia.org/wiki/Za%C5%BEig_Antona_Vovka
- naklepno izpostavljanje takšne skupine življenjskim razmeram, ki naj privedejo do njenega popolnega ali delnega fizičnega uničenja,
Plenjenje vse lastnine, naseljevanje drugih v njihove domove, izgon iz hiše v hlev, po končani vojni prepoved šolanja, zahteve po obvezni oddaji.
Poglejte si:
https://365.rtvslo.si/arhiv/pricevalci/174581617 od 49 minute dalje ali pa katerokoli drugo epizodo Pričevalcev.
- uvajanje ukrepov, ki preprečujejo rojstva v skupini,
Primer takega ukrepa so bili dogodki v Šentjoštu, kjer so med vojno in po vojni pobilii vse napredne in narodno zavedne moške in je bil prvi otrok rojen šele leta 1955.
- prisilno preseljevanje otrok ene skupine v drugo skupino.
Vsi smo slišali za Petrička. Nekatere otroke družin, ki so jih po vojni izvensodno pobili so odpeljali v Petriček, kjer so jih sistematično prevzgajali.
V članku je pričevanje gospe, ki je bila po umoru svoje matere in sestre odpeljana v Petrička in posvojena v komunistično družino. Nihče, ne otroci, ne mož ni smel tega vedeti.
Več: https://www.druzina.si/clanek/janez-crnej-petricek-otroci-s-petricka-teharje-34
Seveda nobeno sodišče ni odločilo, da gre v primeru slovenskih pomorov za genocid. Ampak pri vsakem zgoraj navedenem dejanju lahko postavimo kljukico, saj obstajajo dokazi, da gre za dejanja opredeljena v Konvenciji.
Škof Andrej Saje je v govoru poudaril:
»Sprave ne more biti brez resnice. Odpuščánja ne more biti brez priznanja krivde. Spoštovanja do mrtvih ne more biti, če jih ne pokopljemo z dostojanstvom.«
In ona gleda, je tiho … in odlikuje z rdečo zvezdo.
Zapisala: Marija Božeglav, bratovščina Berzovica 1 – Bobri
Fotografije: Marija Božeglav, bratovščina Berzovica 1 – Bobri; Rudi Tavčar, bratovščina Kranj 1 – Sove
