1

Na Mirenskem gradu smo se zbrali odrasli skavti iz Slovenije, Italije in Avstrije na Spominskem  taboru Alpe-Adria. Veseli smo bili ponovnega srečanja in vznemirjeno pričakovali doživetij, ki so pred nami. Dogodek je poteka v okviru Bratstva skavtov Alpe Adria. Tokrat smo se zbrali ob meji med Gorico in Novo Gorico. Za večino programa so poskrbeli zamejski odrasli skavti – KAOS iz Gorice in slovenska bratovščina »Jazbeci« iz Nove Gorice. Tema pa, težke preizkušnje ljudi v teh krajih tako ob prvi svetovni vojni (Soška fronta), kot ob drugi svetovni vojni, ko so veliki to ozemlje delili kar tako počez.

V času Avstroogrske tu ni bilo nobene meje. V Gorici so drug ob drugem živeli ljudje različnih jezikov, nemškega, furlanskega, italijanskega in slovenskega. Vsak je govoril več jezikov in jih tudi uporabljal v vsakdanjem življenju. To se je zelo lepo videlo med igro otrok na cesti, ali pa med kvartanjem mož v gostilni, ko so v ognju igre uporabili tisti jezik, ki jim je v tistem trenutku prišel prav.

Ljudje iz zaledja so svoje pridelke prodajali v Trstu in Gorici, tam so imeli urade, tam je bila šola, bolnice. Od nekdaj so tu živeli iznajdljivi ljudje. Če zemlja ni dala dovolj za preživetje, so delali čevlje ali pa so dekleta in žene odšle čez morje v Egipt kot aleksandrinke. Ogledali smo si zgodovino tovarne čevljev Ciciban. Kako je iz majhnega, razdrobljenega rokodelstva nastalo veliko podjetje, ki je zagotavljalo obutev za Avstroogrsko vojsko, kasneje pa ob različnih spremembah in krizah iskalo novih rešitev za obstanek in preživetje ljudi.

Prva svetovna vojna je povzročila evakuacijo ljudi s tega področja in uničenje vsega, kar so imeli. Odšli so, s seboj odpeljali stroje in material in v Celju delali naprej.

Med tem pa je na Sabotinu, Škabrijelu in drugih hribih na obeh straneh Soče odmevalo težko topništvo in mladi fantje različnih narodnosti so izgubljali svoja življenja, umirale so njihove sanje.

Po zaključeni prvi svetovni vojni so se pridni domačini vrnili in si ponovno uredili življenje, tokrat pod italijansko oblastjo. V Italiji je to čas fašizma, čas, ko se mora marsikateri Slovenec umakniti v Slovenijo, da se izogne zaporu in nasilju. Marsikoga pa zaradi slovenske beseda ali pesmi tudi umorijo. Težki časi za slovensko skupnost.

V Gorici je živela tudi močna judovska skupnost, ki je imela tudi svojo sinagogo. Že fašisti so preganjali Jude in jih zapirali v taborišča, s kapitulacijo Italije v drugi svetovni vojni pa so oblast v mestu prevzeli Nemci in leta 1943 v Auschwitz deportirali celotno judovsko skupnost. Danes je v Gorici premalo Judov, da bi lahko imeli branje Talmuda v sinagogi. Pogoj za to je deset prisotnih in nekdo, ki zna brati originalno besedilo.

Druga svetovna vojna se je v teh krajih zelo pestro zaključila. Del ozemlja so osvobodili Novozelandci, del Američani, del partizani. Partizani so na delu, ki so ga obvladovali 40 dni, odpeljali okrog 1000 ljudi, od katerih se je redkokdo vrnil. Mladega fanta iz Trsta je iz vrste v Kočevskem Rogu potegnil primorski komunist in mu s tem rešil življenje. Za večino ne vemo ne kam so jih odpeljali, ne kaj se jim je zgodilo, le mislimo si lahko…

Po 40 dneh so se bili partizani prisiljeni umakniti. Obmejno ozemlje je bilo razdeljeno v cono A (Gorica in Trst) in cono B (Slovensko primorje in severni del Istre). S Pariško mirovno pogodbo je leta 1947 cona A pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji. Pričelo se je obdobje, ko je meja ostro zarezala med dosedanje sosede.  To ni bila le meja, bila je železna zavesa, ki je marsikomu vzela življenje.

Zarisana meja se ni prav dosti ozirala na ljudi in njihove potrebe. Primer je Mirensko pokopališče, ki ga je meja po diagonali razpolovila. Potegnili so jo čez grobove, in na pokopališču so zavladali »družeti« – jugoslovanski vojaki zelo kratkih besed. Njihov pogovor je bil omejen na STOJ ….. STOJ ….. strel v zrak ….. strel v osebo.  Le na 1. november je bil vsem dovoljen obisk tega pokopališča in to je postal dogodek druženja, ko so se srečali sorodniki z obeh strani meje in so izmenjavali različne dobrine, kadar so »družeti« pogledali stran. V tej gneči se je marsikomu uspelo izmuzniti na italijansko stran. Danes na to neživljenjsko mejo spominjajo robniki z napisom »Spomni se name«.

V Jugoslaviji je takrat vladala represija in revščina. Ljudje, ki so živeli ob meji so smeli s prepustnicami prečkati mejo. Prenesti so smeli manjše količine mesa, jajc, ki so jih na drugi strani prodali in kupili dobrine, ki v Jugoslaviji niso bile dostopne. Mestne gospe so se zmrdovale, da bi čimbolj znižale ceno. Za gospo, ki je pričevala na pokopališču, da je bilo to zelo poniževalno. Danes tega ne bi več počela. Hvala Bogu, tudi ni več ni treba.

Ker so mejo vlekli brez občutka za ljudi, se je dogajalo, da je hiša ostala v Italiji, hlev pa v Jugoslaviji. To ta slika zelo lepo predstavlja. Dovolili so, da je krava šla v hlev s sprednje strani, po drva, ki so bila spravljena za hlevom, so pa morali domači čez nekaj kilometrov oddaljen mejni prehod. Nekoč je iz hleva odpujsal prašič čez mejo. Bila je bila nedelja in meja je bila zaprta. Domači so se kljub strahu odločili, da grejo pujsa iskat. Bili so zelo presenečeni, ko so jim ga »družeti« prijazno vrnili.

Meja ni predstavljala le meje med državama, temveč mejo med komunizmom in demokracijo, med revščino in lagodnejšim življenjem.  Šlo je za ideologijo. Na strehi najvišje stavbe v Novi Gorici so izobešali plakat «GRADIMO SOCIALIZEM«, na Sabotinu se je svetil napis »NAŠ TITO«, vse za to, da se sosedom pove, da smo izbrali bolje.

Ko so čez nekaj časa popravljali meje po potrebah ljudi – na primer hlev so prestavili v Italijo, kjer je bila že hiša, se je sosed te kmetije, odločil, da se njegovo hišo prestavi v Jugoslavijo, čeprav je imel vse priključke vezane na italijansko infrastrukturo. Prav dolgo ni užival blagodati socializma, ker je ugotovil, da se v kapitalizmu bolje živi in se je odselil nekam v Italijo.

Z leti so se stvari umirile. Vedno več ljudi je lahko prehajalo mejo s prepustnico in začel se je šverc: kava, kopalniške ploščice, banane, pomaranče, kasneje še kavbojke in različni aparati. Še vedno so pa jugoslovanske oblasti dogajanje na meji budno spremljale.

V Jugoslaviji se je najstnik Peter Lovšin iz Štepanje vasi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zelo navdušil nad skavtstvom, kot obliko vzgoje za mlade. Odkril je knjigo »Skavtstvo za fante« in pričel iskati informacije, kako bi lahko ta način vzgoje za mlade prenesel v Jugoslavijo. V Jugoslaviji je bilo v tistem času mogoče ustanoviti organizacijo le v okviru socialistične zveze. Taka organizacija pa je že obstajala – taborniki. Odkril je goriške zamejske skavte, ki so ga sprejeli medse, mu omogočili sodelovanje na taborih, ga povezali z italijansko skavtsko organizacijo, ki mu je omogočila skavtska izobraževanja. Kadar se je Peter vračal iz Italije, so ga policisti na meji redno zadrževali po več ur. Kasneje je izvedel, da ga je imela UDBA na seznamu. Njega je pa skrbelo le, da bi starši to izvedeli in mu preprečili njegove skavtske sanje in jim o tem ni nič povedal. 

31. marca 1990 je bilo ustanovljeno Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), ki je štelo 70 članov. To je bila edina skavtska organizacija v takratni Jugoslaviji, ena prvih v Vzhodni in Srednji Evropi ter prvo katoliško združenje, ki je nastalo po 2. svetovni vojni v Sloveniji. Danes je v mladinsko skavtsko organizacijo vključenih več kot 5800 aktivnih članov, ki jih vodi več kot 1000 voditeljev. Na tem mestu se kot mama treh skavtov zahvaljujem Petru, zamejski skavtski organizaciji iz Gorice in tudi italijanski skavtski organizaciji, ker so skozi leta omogočili taki množici mladih skavtsko izkušnjo.

Voditelji zamejske skavtske organizacije iz Gorice so danes že odrasle žene in možje in leta 2023 so ustanovili Klan Aktivnih Odraslih Skavtov – KAOS. Lahko povem, da niso niti najmanj kaotični, delujejo premišljeno, so dobro organizirani. Njihov prispevek v tem tednu je bil izreden. Hvala vam za vaše ideje,  ta tabor je bil res zelo poučno in zabavno doživetje. Upam, da se še mnogokrat srečamo.

Več o KAOS si preberite na https://www.noviglas.eu/nastal-je-kaos/ in https://www.noviglas.eu/kaos-v-zavodu-v-zabnicah/

Napisala: Marija Božeglav – Vztrajna bobrovka, bratovščina Brezovica 1

Fotografije: Tanja Koleša, poverjenica za mednarodne odnose, bratovščina Litija 1