Že pred prihodom v Kobarid, opazimo na gričku mogočno kostnico in cerkvico na vrhu.

Na kobariškem trgu gremo naravnost skozi portal po asfaltni vijugati cesti do vrha, kjer je veliko parkirišče. Ob cesti nas spremlja križev pot na eni strani, na drugi pa kamnita klopca za počitek ali premislek. Med gradnjo kostnice je bil uničen večji del prazgodovinskega naselja, prvotna cerkev pa skrajšana za 2,5 m po dolžini ter odstranjen del freske »Vesoljna sodba« domačega slikarja Luke Šarfa (1671-1744). Porušena je bila tudi Kalvarija enega najstarejših križevih potov v Soški dolini. Obstoječi je že tretji križev pot.

S parkirišča se povzpnemo po stopnicah katere se ožajo vse do cerkve sv. Antona Padovanskega.

Legenda o izgradnji te cerkve pravi, da je bila zgrajena iz prihrankov in darov višjega finančnega uradnika iz Drežnice, ki je živel v Italiji. Pisal je bratu naj pride do njega, da mu da dva sodčka zlatih cekinov. Ponje je šel g. Urbančič iz Kobarida, ki je poznal  pot in jezik. Ko je bil že blizu doma, so ga pod Kolovratom napadli roparji. Napadeni je na priprošnjo sv. Antona zaprosil Boga za pomoč in mu obljubil dar. Nastala je nevihta, roparji so se pa razbežal in ker je bil rešen, je obljubo izpolnil.

Kostnica je zgrajena v obliki osmerokotnika. Proti vrhu se piramidasto zožuje. Na dveh terasah so v posameznih razdelkih niše s posmrtnimi ostanki 7014 padlih italijanskih vojakov na tem območju v času Soške fronte.

Iz grička je čudovit razgled po Soški dolini na našo prečudovito reko Sočo, Kobarid in druge vasi ter kobariško blato. Vidijo se tudi prečudovite gore kot so Krn, Matajur ter druge manjše griče, ki obdajajo Kobarid.

Od tu se lahko odpravimo peš na Tonovcov grad po lepo označeni 2 km dolgi gozdni poti. Vidimo ostanke zgodnje krščanskih cerkva v poznoantični naselbini. Ohranjeni so temelji štirih zgodnjekrščanskih cerkva. V vseh cerkvah so bile odkrite zidane klopi za duhovščino in oltarji; v osrednjem delu krstilnica, v severnem  pa ambon (prižnica). Od tu se nam prav tako odpre prečudovit razgled po dolini.

Pot nadaljujemo proti Nadiži.

Iz centra gremo po poti proti Tolminu, pri mehanični delavnici Gorenšček zavijemo desno proti vasi Svino. Po enem kilometru rahlo vzpenjajoče ceste dospemo do Svina. Tu si lahko ogledamo cerkev sv. Andreja z gotsko apsido in freskami furlanskega slikarja Thannerja. Zgrajena je bila po letu 1477. Zlati oltar je delo Luke Šarfa iz Kobarida. Zelo lepa in vredna ogleda.

Pot nadaljujemo proti vasi Sužid. Pri prvi hiši na desni zavijemo desno in pot nadaljujemo po asfaltni cesti, ki po približno 500 metrih preide v makadamsko kolovozno pot. Na sredi vasi Sužid stoji še ena lepa vaška cerkvica sv. Treh kraljev. V cerkvi je kip sedeče Marije z detetom v naročju in klečečega romarja ( prvi izmed treh kraljev). Gotski mrežasto obokani prezbiterij je ohranjen v prvotni obliki.

Od cerkvice se spustimo po klančku navzdol skozi vas in pot nadaljujemo pod vznožjem Matajurja po makadamski poti proti Robiču. Ko se pripeljemo po kolesarski cesti iz Sužida do asfalta, zavijemo desno. Peljemo se po asfaltu do krožnega križišča v Starem Selu. Izberemo drugi izvoz proti Breginju. Že po cca 100 metrih nas na desni strani pričaka kolovozna pot oz. označena kolesarska kot, na katero zavijemo.

Kmalu se pred nami razprostre razgled, ki sega do breginjskega kota. Na desni strani je 1.673 m visoka gora Stol, ki sega od Kobarida do Breginja. Prva vas, ki stoji pod njegovem vznožju je Kred. Ko potujemo s pogledom naprej, opazimo vasici: Potoki in Borjana. V Borjani je cerkev sv. Katarine, na pokopališču s prekrasnim razgledom pa cerkev Marije Snežne. Na naši levi je gora Matajur (1642m), pod njim zaselek Robič, pred nami Mija (1274m), pred njim pa grič, na kateri stoji cerkev sv. Volarja-Hilarija.

Pot nadaljujemo, dokler ne prispemo do znamenja pred vasjo Kred. V njej je kip Marije, ki v naročju drži mrtvega sina Jezusa. Ta prizor spominja na čas, ko je veliko domačinov po vojni moralo zapustiti dom. Zapeljemo se na asfalt in zavijemo desno, sledimo oznaki. Pri prvi hiši v Kredu na naši levi strani, zavijemo levo. Vozimo se skozi spodnji del vasi Kred, naravnost po asfaltu. Nad nami se pojavi cerkev sv. Miklavža, ki je zanesljivo stala tukaj že l.1486. V popotnih dnevnikih jo omenja Paola Pietro Santonino. Cerkev je bila večkrat prenovljena. Po obnovi po zadnjem potresu so pod ometom odkrili freske. Prvi stalno naseljeni duhovnik v vikariatu Kred je bil Frančišek Gori, l.1809.

V Kredu je RTV Ljubljana posnela dramo Martin Kaplan Čedermac. Že prvi dan vojne so vas zasedli Italijani in prepovedano je bilo govoriti slovensko. Moramo se zahvaliti prednikom, ker so imeli neskončno močno narodno zavest in so ohranili slovenski jezik. Na filmskem traku je ohranjena nekdanja arhitektura vasi z značilnimi ograjami in ganki, vinsko trto-beniko, ozkimi prehodi med hišami, strešnikih-korcih. Rušilni potresi v l. 1976, 1998 in 2004 pa so vas popolnoma spremenili.

Nato se spustimo po majhnem klancu in se na odcepu zopet držimo leve strani. Peljemo se čez krejsko polje, nakar na odcepu znova zavijemo levo, pri nasadu ameriških borovnic, skoraj do reke Nadiže, kjer se priključimo na kolesarsko pot, ki pripelje iz Robiča.

Zavijemo desno in vozimo do Nadiških korit. Tukaj parkiramo kolo in nadaljujemo pot peš, sledimo oznaki. Prečkamo lesen most čez Nadižo. Na desni strani je lep razgled na nadiška korita.

Nadiža je dolga 60 km. Izvira v Beneški Italiji. Teče po Breginjskem kotu in pod vasjo Kred in znova zavije v Italijo, kjer se izlije v reko Ter. Nadiža je ena najtoplejših in najbolj čistih alpskih rek. Po ljudskem izročilu celi rane in ima zdravilen učinek. V poletnem času privabi veliko kopalcev.

Ko se vzpenjamo proti Volarju bomo ob poti opazili izvir vode. Še sedaj je ohranjen običaj, da si z njo namočimo oči, da bomo dobro videli.

Na naši levi strani zagledamo cerkev sv. Volarja. Sledovi naselitve na tem kraju segajo v bronasto dobo 1300 let p.n.š. Legenda pravi, da je prišel iz Ogleja sv. Hilarij- Volar pokristjanjevat. Takratno ljudstvo se mu je maščevalo tako, da so ga vrgli v reko Nadižo. In ko je izdihnil je pričelo deževati. Zato je bila nekoč to romarska cerkev, kamor so v času suše hodili prosit dežja. Leta 1486 je cerkev posvetil škof iz Caorle, Pietro Carlo. Leta 1895  so cerkev popravili in razširili, ter ob vzhodno mejo prizidali zvonik. Leta 1975 je bila zasilno obnovljena, potrebna pa je bila celovitejše obnove, ki jo je vodil Krejski župnik Stanko Uršič. Od l. 1987 se v cerkvi spet opravlja bogoslužje. Ponovno je bila obnovljena po potresu l. 1998. Danes je tukaj sv. maša dvakrat na leto, na velikonočni ponedeljek in na godovni dan Sv. Roka 16.avgusta.

Sprehodimo se potem še do roba skalne pečine, na kateri stoji cerkev. Čudoviti razgled nam seže na desni do cerkve sv. Antona nad Kobaridom. Tam sega v nebo naš očak Krn.

Pod nami je vas Kred, na njeni desni Staro Selo, kjer je cerkev sv. Lenarta. Na levi strani pod pogorjem Stola pa se vidi vas Borjana.

Nazaj do nadiških koritih se peš vračamo po isti poti. S kolesom pa se po kolesarski poti lahko peljemo do Robiča tako, da se v prvem križišču držimo desne strani.