Glasba je bila njegova velika ljubezen, ki se ji je posvečal celo življenje. Pred vojno je poučeval glasbo na Škofijski gimnaziji v Šentvidu in na Akademiji za glasbo. Po vojni je prevzel župnijo Domžale, kjer je postavil velik in dober zbor, katerega sadove uživamo še danes.

Po naravi je bil izredno marljiv, držal se je zelo strogega urnika. Vstajal je izredno zgodaj, že ob štirih. Po jutranji maši je imel, poleg glasbe, še obveznosti kot župnik in katehet. Takrat je bil verouk dopoldne in popoldne, saj se je prilagajal dvoizmenskemu šolskemu sistemu. Ob nedeljah popoldne je šel na krajši sprehod, navadno po ulicah Domžal. Po večerni maši je prišel na večerjo. Tu sva se mu večkrat, na pogovoru, pridružila tudi midva z mojo mamo. Z njo se je zelo rad pogovarjal. Po osmi uri je odšel spat.

Za Božič je vsako leto organiziral otroški Božični koncert. Prireditev je bila v cerkvi, kjer smo otroci peli in igrali na inštrumente. Tako je tudi meni, kar na hitro napisal note za Sveto noč, ki sem jo potem odigral na harmonij.

Kot srednješolec sem nekaj časa vodil mladinski zbor. Ker so mi odpevi pri mašah povzročali težave, sem se po pomoč zatekel k gospodu profesorju, kakor smo ga vedno klicali. Ta mi je kar na hitro na notni papir skiciral, kako in kaj naj spremljam zbor.

Profesor Matija Tomc ima ogromen skladateljski opus, preko 1500 različnih skladb. Njegove skladbe so se in se še vedno izvajajo na najrazličnejših prireditvah. Ker so ga ne te prireditve tudi vabili, sem bil večkrat naprošen za prevoz. V malem fičku smo se po Sloveniji vozili gospod profesor Tomc, gospa Mirjam Tozon, mama in jaz, da smo se udeležili koncertov, na katere so ga vabili.

Večkrat je bil tudi predlagan za Prešernovo nagrado, vendar je nikoli ni dobil. Umrl je na kulturni dan leta 1986 in odšel po zasluženo »Prešernovo nagrado« k svojemu Stvarniku.