Noč, ko so padle vse tri glavne zastave

28. avgusta, 2025 zbokssadmin Comments 0 Comment

Prejšnji teden sem si prisegel: “To je to. Dovolj bo.” Po nočnem napadu na tabor Loške doline in Moravčanov, sem bil prepričan, da je čas je za skavtsko upokojitev. Kraje zastav naj prevzamejo mladi.

A glej ga zlomka – skavtski duh ne da miru.

Po pičlih dveh dneh regeneracije (hladen tuš, 8 urno ležanje), sem bil znova na nogah. Pripravljen za novo misijo. Tokratna operacija: nočni napad na tabor mariborskega stega.

Ko sem že mislil, da me čaka še ena samotna noč tihotapskih gibov in plazenja po mokrih tleh, pride sporočilo: “Če ti ni odveč družba, bi se ti pridružila še dva napadalca.”

Družba?! Družba lahko pomeni zmedo, kaos, kričanje a tudi nepozabno zgodbo lova na zastave. Seveda sem bil za.

Srečali smo se – no, ne ravno slovesno. Bolj… mimogrede. Ko je mariborski napadalec Miha skočil iz gozda. Drugi, Domen pa je bil že v globoki akciji. Skupaj sva odšla do njihovega šotora po svetilko. Takoj ko sem zagledal njun bivak iz šotork, napet kot lok, postavljen na rahlem dvignjenem otočku, varen pred poplavo – mi je bilo jasno:

To nista bila navadna klanovca/napadalca, to sta bila prava profesionalna skavta.

Spalne vreče poravnane. Teren skrbno izbran. Čevlji obrnjeni v smeri pobega. Vse je dišalo po vojaški učinkovitosti – in mogoče malo po mokrih nogavicah.

Čez dan, se vreme odloči, da nam malce začini igro. Dež brez premora. Tabor v funkciji naravnega namakalnega sistema.

Trava – mokra.

Veje – kapljajoče.

Tla – blatna.

Ko sem prvič stopil v gozd, me je narava pozdravila s hladnim objemom. Kaplje z listja so me polivale kot pozdravi stare mame: iskreno, a brez milosti. Po petih minutah je bila trenerka mokra do kože, čevlji čofotajoči, majica razmočena v obeh dimenzijah – prsni in hrbtni.

Edini del telesa, ki je še kljuboval vlagi, je bil pas. A vsa ta mokrota… vse to kapljanje… vse to blato… je le dodalo piko na »i« naši večerni igri.

1. napad: Marela, kamuflaža in skorajšnje razkritje

Za prvi napad postavim nič manj kot pravo umetnino.

Ni šotor, ni bivak – ampak kar marelo, okrašeno z vejicami, prekrito z iglavci, uležana v estetiki vojne kamuflaže. Postavljena dobesedno meter ali dva od roba jase, tik ob jamborom z zastavami.

Sledi akcija.

Eden od stražarjev dvakrat posveti z baterijo naravnost vame ravno takrat, ko zapustim »marelo«. Luč me ošine. Srce skoči v grlo. A ostanem negiben. Zlit z okolico, popolna simbioza med človekom in grmom.

Napetost raste. Čutim, da nekaj sluti. Ne približuje se, a tudi ne gre stran. Luč spet zasveti.

Ali me vidi? Potem – droben premik z moje strani. Morda prehiter dih. Morda tresljaj kolena. Karkoli je že bilo – nevarnost je bila preblizu.

Ni druge. Beg.

Z drsečimi koraki in napol vojaškim plazenjem se umaknem nazaj v gozd.

Za sabo pa pustim svojo mojstrovino: »marelni« bivak. Ki tam ostane vso noč, neopazen in kot odlična iztočnica za nove napade na glavno zastavo.

2. poskus: Taktika – postani drevo

Ob naslednjem napadu sem se znašel tik za šotori. Tema kot v jami brez luči, edini šum pa je bilo kapljanje dežja s šotorskih platen in tihi premik zemlje pod mojimi nogami. Bil sem v črnih oblačilih, čepel sem čisto pri tleh – statičen kot kip, napet kot elastika pred izstrelitvijo. Pred menoj je stražar. Ima svetilko. Gleda. Sliši. A očitno ne vidi.

Takrat začnem igrati drevo.

Ne hecam se. Roke skrčim – eno naprej, drugo nazaj – rahlo upognjene v komolcih, prste razširim kot veje. Počasi, natančno, umetniško. Skoraj bi mi moral kdo podeliti priznanje za interpretativni gib. Stražar posveti naravnost vame. Srce mi začne nabijati kot boben na slavnostni otvoritvi. Svetloba obstane za nekaj trenutkov na mojem telesu … in potem gre dalje. Noro!

Obrestuje se nekonvencionalni način. Včasih je rešitev prav v popolni absurdnosti.

Stražar zasliši novo šumenje in spremeni fokus pozornosti. Lučka se obrne v smeri šumenja. Takrat mi kapne – ne napadam sam. Z menoj je še eden. Brat v skavtstvu iz Maribora. Kje je? Nimam pojma. Ne vidim ga. Tudi on verjetno ne vidi mene. To ni usklajena taktika. To je igra slepih ninja senc. A prav v tej popolni nevednosti se skriva tiho zavezništvo in priložnost za novi uspeh kraje zastav.

3. poskus – kraljevski sprehod skozi tabor

Potem pa – šok. Popoln preobrat. Zgodilo se je tisto, česar ne bi predvidel niti najstarejši skavtski lisjak.

Mariborski tandem je iz rokava potegnil popoln načrt. Preračunan do zadnje podrobnosti.

Čas? Uro natančno.

Smer? Celo vetru prilagojena.

Način? Genialen v svoji norosti.

Strategija? Ne v senco. Ne v grmovje. Ne na prste.

Ne.

Direktno čez tabor. ODPRTO.

Domen bo korakal direktno proti zastavam, ko ga straža opazi, Miha napade vodove zastave.

In tako se napad začne. Brez prikrivanja. Brez skrivanja.

Domen se odpravi direkt mimo skladovnice drv. Mimo kuhinje. Mimo … v bistvu mimo vsega, kar bi moralo stražiti srce tabora.

Po celotni dolžini. Z lahkotnim korakom, skoraj svečanim, naravnost proti glavnemu jamboru.

Medtem pa Miha, v nizkem štartu, pripravljen planiti na vodove zastave, čaka krik. Vpitje. Alarm. Voditelja, ki pade iz viseče mreže. Nič.

Domna nihče ne opazi. Kot bi bil neviden. Deluje kot, da je stražarje hipnotiziral. In se ti zgolj osredotočajo na druga dva napadalca.

Domen dvigne prvo zastavo, počasi, skoraj z občutkom spoštovanja – in odkoraka ven. Brez hitenja. Brez panike.

Kot da bi želel stražarju reči:

»Glej jo. Jo vidiš? Imaš kaj za povedat?«

A glej ga zlomka – tudi naprej nihče ne reče nič. Nihče ga ne ustavi. Niti pozdravi.

Varno se umakne in se kmalu vrne po drugo zastavo.

Spet brez napake. Spet brez vpitja.

Stražarji? Nič.

In nato – še tretjič.

Po zadnjo.

Dvigne jo mirno. Kirurško.

Tako natančno, da bi mu zavidali operacijski bloki UKC.

V trenutku postane jasno.

Game – Over.

Popoln uspeh. Brez enega samega krika. Brez padca. Brez opraskanega kolena ali zvitega gležnja.

Trikrat je šel v srce tabora, počasi, graciozno – in trikrat se vrnil z zastavo.

In nihče ga ni opazil.

To ni bil napad.

To je bila umetnost na rdeči preprogi.

Mariborska šola.

Profesionalci.

Utrujeni a zadovoljni se Domen in Miha odpravita k nočnemu počitku.

Zadnja menjava straže in zadnja trofeja

Sam v pomenu mojega skavtskega imena – Vztrajni orel – igre ne končam. Vztrajam. Do sončnega vzhoda. Do budnice.

Ko se stražarjem od utrujenosti prikazujejo tople postelje in bogato obložene mize domačega okolja, udarim še jaz.

Približam se tiho, skoraj po mačje. V senci. V ritmu narave. In z eno hitro, skoraj nevidno potezo tudi sam ukradem del taborne krone – vodovo zastavo.

Brez odpora. Brez glasu. Brez dramatičnega bega.

Zmaga. Popolna. Zaključim.

Po sedmi uri zjutraj se, v suhi preobleki in z obrazom nedolžnega skavta, skupaj tiho vrnemo v tabor.

Kot trije mušketirji.

Utrujeni od dolge bitke – a z ramo ob rami, z zmagoslavnim pogledom in tihim zavezništvom – stopamo drug ob drugem.

Naravnost do ognjišča.

Tam pa: tišina.

Zbrani skavti. Voditelji. Stražarji. Vsi zrejo v nas. V Domnovih rokah – vse glavne zastave tabora, Miha pa še dve vodovi.

V zraku je čutiti mešanico šoka, razočaranja… in spoštovanja.

Začne se uradni del – poročilo nočne straže.

Vse lepo in prav. Samo… no, ne ravno.

Ker poročilo bolj spominja na opis nočne more kot na suvereno obrambo tabornega dostojanstva:

– »No, ja… nekaj je šumelo, pa smo mislili, da je…«

– »… potem sem videl, kar… no, nisem videl…«

– »…in potem… kar naenkrat… ni bilo več zastav.«

Nočna zmaga je potrjena.

Sledi poročilo glavnega napadalca in sklepni del: zaključna igra – pogajanja. Odkup zastav.

Na eni strani – ponižani.

Na drugi – mi, baroni kraje.

Pogajanja vodi sam kralj tatvine – mariborski napadalec, legenda.

»Kaj nam ponujate v zameno?« vpraša ledeno.

Stražarji nemo zrejo predse. Ne vejo, ne znajo, ne zmorejo.

In prav je tako.

Ker – ni nič na tem svetu, kar bi lahko odkupilo čast in ukradene zastave.

Kralj sprejme odločitev. Pokora – sinhronizirane sklece v potoku tik za izvirom v mrzlo ledeni vodi.

Zastave so vrnjene. Čast obnovljena. Igra uradno končana.

Za nagrado – zajtrk za vse.

Podpeka. Sveže pečen kruh.

Tudi zame – ki me že čaka služba – pripravijo popotnico.

V avtu zagrizem vanjo.

Okus zmage. Prepojen z utrujenostjo, zadovoljstvom – in tistim sladkim občutkom, da sem spet bil del zgodovine nekega skavtskega tabora in predvsem srečal legendi Mariborskega klana Domen in Miha.

Opomba za prihodnje napadalce:

Električni pastirji, ki včasih mejijo na skavtske tabore, imajo svoj namen. Pašništvo, ne pa dodatno osvetljevanje napadalnih poti. Tudi v tokratnem pohodu sem enega prečkal – previdno, brez posledic. A opazil sem, da je nekdo pred menoj v naglici pastirja preplezal tako, da je ograjo kar pritisnil navzdol s palico.

Ovira se je seveda upognila, škode (tokrat) ni bilo, a lastniki pašnikov bi nas za tako malomarnost hitro opomnili – ali še huje, prepovedali nadaljnje bivanje.

Zato velja zlato pravilo, ki presega vse kraje zastav in taktične pobegne manevre:

»Spoštuj tujo lastnino in za seboj vedno pusti boljše stanje, kot si ga našel.«

Ne le v šotoru, kuhinji ali pri pomivanju loncev – tudi na poti do zastave.