1

Že kar nekaj let so naši tabori romarsko obarvani. Jeseni 2023 smo se odločili za romanje po poti  sv. Martina. Tokrat smo od 7. 2. – 9. 2. 2025 prehodili približno 36 km od Velenja  do Šmartnega ob Dreti.

V petek zjutraj se nas je zbralo 13 odraslih skavtov in skavtinj (srečno število). Skupaj smo se odpeljali najprej na goro Oljko. Cirila je udeležence porazdelila v 3 trope, ki so dobili vsak svoje zadolžitve. Na hribu smo pustili dve vozili, s preostalimi avtomobili pa odšli v Velenje, od koder smo krenili v gozd nad osrednjim trgom in se kmalu znašli pod cerkvico svetega Jakoba (ali Jakca po domače) potem pa navzdol po cesti skozi lepo obdelano kmetijsko krajino. Kmalu smo se spet približali gozdu, tam se je pot začela zložno vzpenjati vse do vrha gore Oljke. Zaradi hladnega in oblačnega vremena se nam je vsem zelo prilegla topla jed (priporočam telečjo obaro, če bo še kdaj koga zaneslo tja gor). Potem so se vozniki odpeljali nazaj v Velenje po ostala vozila. Jure je medtem pokazal svojo vztrajnost, saj je kljub mrazu navezal nekaj radioamaterski stikov, preostali pa so si ogledali čudovito cerkev sv. Križa. Sledila je vožnja v Nazarje in namestitev po sobah. Pater Tomaž nam je predstavil frančiškansko knjižnico. Po večerji smo dvignili zastave, nato  smo si ogledali film »Lev, čarovnica in omara« po zgodbah iz Narnije C. S. Lewisa, temu pa je sledil zaslužen počitek.

Po jutranjem bujenju 8. februarja smo se vsi udeležili sv. maše v kapeli sester karmeličank. Pri zajtrku so se nam pridružili Jani, Karmen in Magdalena, kasneje pa še Damjana. Pot smo začeli po dostopih iz različnih smeri, na vrhu gore Oljke smo se pa le znašli hkrati na cilju. Od vrha pa do vznožja pada pot zložno in skoraj ves čas po gozdu, kar omogoča primerno zbranost za molitev. Vmes smo še voščili s pesmijo Janezu vse najboljše za rojstni dan. Nekje blizu doline je Jure opazil, da nima avtomobilskih ključev, zato sta šla z Janezom nazaj, vsi ostali pa so nadaljevali po poti proti Šmartnemu ob Paki in se spotoma v molitvi priporočali k Sv. Antonu, da bi sobrata našla ključe. Janez in Jure pa sta medtem v prav prijetnem svojem (beri hitrem) tempu ubirala pot proti vrhu, a ključev ni bilo ne ob poti, ne pred cerkvijo, ne v planinski koči, ampak so se znašli v Janezovem avtu. Možnih razlag je več:

Spoštovani bralci in bralke naj se sami odločijo, kateri odgovor jih najbolj prepriča.

V Šmartnem ob Paki nam je domači župnik prijazno razkazal cerkev in nas pogostil v svoji pisarni. Sonce se je nežno in pogumno upiralo v pročelje župnišča, ko smo nadaljevali pot v Letuš ob Savinji, kjer je skupina za prehrano »vestno izpolnjevala svojo nalogo vsakih 15 minut«. Po ravnici kmetijske krajine smo ob reki pripešačili do Mozirja, potem pa smo se z avti odpeljali v Nazarje. Večina skavtov je dodala svoj pečat z obiskom sester karmeličank in Marijine kapele v domu duhovnih vaj v Nazarju.

Čas do večerje smo izkoristili za veščine, za katere je bil zadolžen trop Oljka. Razdelili smo se v dve skupini: ena skupina je pod Urškinim vodstvom utrjevala pesem Marija Nazarje, druga skupina je pod Janijevo taktirko medtem vadila vozle. Nato sta se skupini zamenjali. Pesem smo zapeli tudi v kapeli. Po večerji smo na čast praznika kulture zapeli Zdravljico, prebrali dve Gregorčičevi pesmi in objavo o  Prešernovi smrti ter eno od Prešernovih pesmi. Sledile so zabavne igre. Po igrah nas je Cirila razdelila v tri osnovne skupine, vsaka skupina je morala odgovoriti na nekaj vprašanj o filmu. Tako smo še bolje spoznali skrito sporočilo Zgodbe o Narniji, saj smo si na koncu izmenjali spoznanja in odgovore.

Sledilo je spanje pravičnih, da si naberemo novih moči za tretji dan našega tabora.

V nedeljo zjutraj smo se prebudili ob petju Mozartove pesmi o potepanju. Šli smo k sveti maši v cerkev. Pri sveti maši smo sodelovali pri ljudskem petju, na koncu pa še ubrano zapeli pesem Marija Nazarje in s tem zelo razveselili patra Tomaža.

Po zajtrku smo izpraznili sobe, pospravili skupni prostor, v tišini spustili zastavo in se odpravili na zadnji del našega romanja, hoje po Martinovi poti od Mozirja do Šmartnega ob Dreti.

V Mozirju sta se nam pridružila še odrasla skavta Ivi in Janica iz mozirske bratovščine in odromala z nami do Nazarij. Pot nas je vodila nekaj časa po asfaltu ob reki, nato pa smo zavili čez travnike v gozd. Tu je Martinova pot zgledno označena. V gozdu smo zmolili rožni venec, za kar je bil zadolžen trop Nazarje – molilci, nato pa v tišini nekaj časa hodili skozi čudovit jelkin gozd. Med potjo smo imeli tudi pavze za okrepitev, za kar je pridno skrbel trop svetega Martina. Po razgibanem terenu smo ob 13. uri prišli v Šmartno ob Dreti, kjer nas je pričakal župnik Janez Cerar z župljani. Razkazal nam je staro cerkev svetega Martina, ki je bila ob poplavah leta 2023 zelo uničena, kakor tudi sama vas, kjer je bilo poplavljenih več kot 80 % hiš. Cerkev obnavljajo župljani s prostovoljnim delom, prispevki in krediti. Po predstavitvi nas je župnik z župljani povabil v župnišče, kje so nas pogostili. Vzeli so si čas, da so z nami poklepetali in nam pripravili polno mizo domačih dobrot. Bili so veseli, da smo prišli k njim na obisk, v tako majhno župnijo. Bili smo navdušeni, saj kot sami pravijo, ne gradijo in popravljajo le cerkve, ampak gradijo živo občestvo vsi skupaj z župnikom na čelu. Res zgled in navdih za vse nas.

Zimovanje smo zaključili v Podvrhu pri naši pridruženi romarki Damjani, ki nam je postregla z obilnim in dobrim kosilom. Tukaj smo si vzeli čas še za refleksijo in pogovor o našem zimovanju. Med seboj smo si podelili vtise in vsi smo bili enotnega mnenja, da smo zopet preživeli kvaliteten čas v krogu bratovščine ter da smo se duhovno in telesno napolnili. Po kosilu smo si ogledali cerkev Svetega Martina v Prekopi, ki stoji v neposredni bližini Damjanine domačije. Cerkev, za katero zgledno skrbi Damjanina družina, je lepo obnovljena z novim križevim potom in daritvenim oltarjem. S polnimi trebuhi dobrot in polni vtisov smo si potem ogledali še Damjanino moderno kmetijo, ki jo upravljajo preko robota. Hvaležni Damjani za postrežbo in gostoljubje, Cirili in Juretu za organizacijo zimovanja ter Janezu za vodenje po Martinovi poti, smo se odpravili domov.

Skupaj smo preživeli tri čudovite dni. Spoznali lepe kraje, srečali prijazne, gostoljubne ljudi, spoznali živahne in aktivne male župnije, obiskali lepo obnovljene cerkve, predvsem pa se kot skupina povezali. Polni vtisov, z zavestjo, da nas Bog spremlja in nas ima rad, smo se vrnili na svoje domove. Hvala vsakemu posebej za čudovit kamenček v našem skupnem mozaiku romanja.

Zapisali: Janez, Magdalena, Maja in Sonja, bratovščina Domžale 1 – Veseli osli

Fotografije: arhiv bratovščine