1

Skavti iz Grosuplja, Ribnice, Škofljice, Brezovice in Bovca smo se zopet zbrali ob Jami pod Krenom, da prispevamo k dobri izvedbi spomina na vse, ki so končali svoje življenje tukaj, ali pa kje drugje. Naše naloge so bile preproste: postavili smo špalir, ko so stranke in društva polagali vence ob jami. Pobirali smo pušico in pomagali pri deljenju obhajil. Katarina je prispevala vsebinsko zelo bogate prošnje za vse potrebe. Ves ostali čas smo se v molitvi pridružili vsem zbranim žalujočim, ki še po vseh teh letih upajo, da se bodo od svojih sorodnikov lahko nekoč dostojno poslovili. Da bi imeli pravico do groba. Da bi se jim vrnilo dobro ime…

Že lani smo sklenili Bobri, da bomo na to slovestnost ponesli s seboj žrtve iz naših župnij. Letos se nam je pridružilo 44 pomorjenih in zamolčanih iz Notranjih Goric. 2 umorjena leta 1942, ko še ni bilo nobenih vaških straž, 37 pomorjenih leta 1945. Vsi so bili moški. Uničenje mnogih družin, ki so izgubile sinove, očete… Vse smo ponesli s seboj.

Nadškof Stanslav Zore je v govoru opozoril, da moramo kot narod priznati, da se je morija začela veliko prej, preden so ljudje, ki so noč za nočjo trepetali za življenje, sklenili, da ne bodo dovolili, da jih ustrahujejo, da jim ropajo imetje in da jih morijo. Je lahko izdajalec nekdo, ki brani svojo ženo in otroke, ki brani domačijo? Fabrice Adjadje, francoski filozof, ki se je rodil judovskim staršem tunizijskega porekla in potem postal katoličan, je zapisal nekako takole (navajam po spominu): »Jezus v evangeliju pravi: Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo. To je mogoče in sprejemljivo, dokler gre zame, za moje lice, za moje življenje. Kadar pa kdo ogroža mojo ženo in moje otroke, pa nimam pravice, da jih ne bi varoval in branil; da napadalca ne bi ustavil.« In prav to so počeli tisti, ki se jih danes spominjamo in zanje molimo.

Dr Jože Rožanec je v svojem odličnem govoru izpostavil tudi da velja ob teh bolečih dogodkih pozornost usmeriti na Kristusovo svarilo: naj se ne bojimo tistih, ki so sposobni ubiti telo – ampak tistih, ki morijo dušo. Komunistična partija je načrtno delala na obeh področjih: morila je telo in dušo. Vztrajno je poskušala lomiti hrbtenice Slovencev, da bi res postal narod hlapcev partije. Da bi izginil lesk iz oči slovenskega svobodnjaka. Da bi izginila vsaka sled božjega in svetega v našem narodu. Sveto ni bilo več življenje. Sveta ni bila več družina. Nova družba ni bila več pojmovana kot občestvo. Svojo veljavo sta izgubili tudi strokovnost in pravni red – veljala je le arbitrarna in menjajoča se volja partije. Izvajali so vse mogoče odtenke nasilja. Vlili so teror in nezaupanje, ki je prodrlo do najožjih članov družine. Mnogi so za desetletja molčali o doživetih strahotah srpa, ki je žel življenja, in kladiva, ki je uklenil narod v okove totalitarizma.

To se je poznalo tudi v Notranjih Goricah še leta 2000, ko se je naša družina naselila v tem kraju. Prvorazredni in janičarski poizkusi drugorazrednih žrtev Stockholmskega sindroma, da bi dokazali svojo zvestobo »stvari« s sovraštvom do vsega cerkvenega. Slovenski razkol v malem.

Mi je povedala ena gospa, da je par dni po vojni njena mama videla soseda, kmeta, kako jo maha gor po cesti. Pa ga vpraša: »Francelj, kam pa ti?«. » Sem pismo dobil, da se moram zglasit na Vrhniki. Je pisalo, da če nisem bil v vojski ne bo nič hudega. Jaz pa nisem nikomur nič naredil«. Francelj se je zglasil na Vrhniki. Na njegovem dvorišču je še dolgo spraševal njegov sinek mamo, »Mami, kdaj pride oči?«.  Dokler ni prišel v šolo, pa so mu razložili, da je morilčev sin, sin izdajalca in da bi bilo najbolje, da tudi njega vržejo v jamo. Danes je sinek že gospod v letih, pa še vedno odmeva v njegovi glavi »Izdajalec, morilčev sin«. V cerkev gre redko, vedno s slabo vestjo. Upognjena ramena, pogled v tla.

Kočevski gozdovi pa šepetajo vse glasneje …

Marija, Vztrajna bobrovka

Viri:

Marijanove  FOTOGRAFIJE

Pridiga nadškofa Stanislava Zoreta: Kočevski Rog 2024

Govor dr. Jožeta Rožanca: Govor – kočevski Rog 2024