Kraljica miru pomirja vse naše viharje
oktober, 2026
S skavti, Rozikami (rakave bolnice) in prijatelji smo zopet romali v Međugorje.Romanje je za nami. Ostajajo fotografije, spomini, nasmehi, kakšna solza, nova poznanstva in predvsem občutek, da smo bili v teh dneh drug drugemu romarji.
Na pot smo odšli z različnimi pričakovanji, predvsem pa vsak s svojo zgodbo. Nekateri so prihajali s hvaležnostjo, drugi s prošnjami, spet tretji s svojimi skritimi viharji. Vsak romar je s seboj prinesel tudi kamen – simbol tega, kar v življenju nosimo: skrbi, strahove, bolečino, odnose, bolezni, neizrečene besede Naše vodilo je bilo preprosto:Kraljica miru pomirja vse naše viharje.V prvih dneh smo stopali globlje v duhovnost Međugorja. Spoznali smo njegove začetke, molili, hodili, se ustavljali ob reliefih, se povzpeli na Crnico,Križevac in šli po poti odpuščanja. Nekateri so na Križevac odšli peš, za ostale pa smo pripravili tudi osebno pot v dolini. Vsak po svojih močeh, vsak s svojim korakom.Poseben trenutek je bil obisk Čenakola, kjer smo lahko prisluhnili pričevanju o življenju, padcih, novih začetkih in upanju. In potem je prišel večer. Večer vrtnic.Vsak romar je prejel rdečo vrtnico. Ni bila samo cvetlica. Bila je znamenje ljubezni in milosti. Ob Mariji smo se spomnili male Terezije,(tad dan je godovala) ki je želela svoje življenje podarjati Bogu v majhnih dejanjih ljubezni. Morda prav zato vrtnica tako lepo govori tudi nam. Ni potrebno, da naredimo velike stvari. Včasih je dovolj majhna pozornost, prijazna beseda, nasmeh, roka, ki jo podamo drugemu. Majhna dejanja, narejena z veliko ljubeznijo, lahko spremenijo dan človeku ob nas. Pred Marijinim kipom smo položili svoje kamne. Vsak svojega. Nismo jih skrivali in nismo se pretvarjali, da težav ni. Preprosto smo jih izročili. Nato smo Mariji podarili svoje vrtnice. Ko smo jih zložili v belo košaro in jo položili na Marijino roko, je pred nami nastala preprosta, a zgovorna podoba: pod Marijo kamni naših življenj, na njeni roki pa rože naše ljubezni. Morda prav to pomeni zaupanje. Ne da v življenju ne bo več viharjev, ampak da v njih nismo sami. Vsak romar je nato prejel še moder, svetleč kamen, ki ga je odnesel domov. Naj nas spominja, da smo svoje skrbi nekoč položili pred Marijo in jih izročili Njej, ki jo kličemo Kraljica miru. Na romanju pa niso bili samo kamni in vrtnice. Vsakega romarja je domov pospremil tudi lesen angelček z napisom: »Bog te ima rad, ki je bil povezan tudi z zgodbo, ki smo jo slišali na avtobusu. Kako lepo se je to povezalo s praznikom angelov varuhov, ki smo ga praznovali ta dan. Angel varuh je tih spremljevalec. Ne dela hrupa, ne zahteva pozornosti. Samo spremlja. Morda je prav takšen tudi Bog v našem življenju.Včasih ga ne opazimo, vendar je tam. In koliko pomeni človeku, če nekje v srcu nosi preprosto gotovost: Bog te ima rad. Ne zaradi tega, kar zmoreš. Ne zato, ker si brez napak. Ne zato, ker imaš vse urejeno.Ampak preprosto – ker si njegov.
Po dveh dneh molitve, premišljevanja, svete maše, adoracije, Crnice, Križevca, odpuščanja in tihih trenutkov smo zadnji dan za nekaj ur odložili tudi naš »duhovni nahrbtnik«.Romarji so postali gusarji. S prevezami čez oči, cekini in veliko dobre volje smo se podali v nekoliko drugačno pustolovščino. Obiranje mandarin, vožnja s trupicami, kosilo, pesem, smeh in ples so nas spomnili na nekaj zelo preprostega: tudi veselje je lahko molitev. Življenje ni samo tisto, kar moramo preživeti. Življenje je tudi tisto, za kar se lahko zahvalimo.
Posebej dragoceno je bilo, da so bili med nami tudi ljudje, ki se vsak dan srečujejo z zahtevnimi življenjskimi preizkušnjami. Prav njim je bil ta dan morda še posebej namenjen. Ne zato, da bi za nekaj ur pozabili na svoje težave. Ampak zato, da bi si dovolili reči:»Še vedno sem tukaj. Živim. In danes se smem veseliti in Kraljica miru ostaja z mano. Romanje se je končalo, toda oktober nas ponovno spominja na Marijo.Mesec rožnega venca nas vabi, da se k njej vračamo. Morda ne vedno z dolgimi molitvami. Včasih je dovolj ena desetka. Ena Zdravamarija. Ena zahvala. Ena prošnja. In morda tudi naš modri kamen, ki smo ga prinesli domov, lahko postane majhen opomnik za molitev.
Ko ga pogledamo, se spomnimo:»Marija, svoj vihar sem ti izročil. Pomagaj mi, da bom tudi jaz prinašal mir.«Ko pogledamo angelčka, zaslišimo: »Bog te ima rad.« Ko se spomnimo vrtnice, se spomnimo male Terezije: majhna dejanja, narejena z veliko ljubeznijo. In ko se spomnimo Međugorja, se spomnimo Kraljice miru. Morda je to največji dar romanja – da se vrnemo domov in začnemo tisto, kar smo doživeli, živeti v čisto običajnem dnevu. Z več potrpežljivosti. Z več hvaležnosti. Z več poguma. Z več ljubezni. In morda z enim nasmehom več. Kajti viharji bodo prišli. Toda zdaj vemo: nismo sami.
Kraljica miru je z nami. In nekje v naši bližini je tudi angelček, ki nas tiho spominja: Bog te ima rad Zahvalljujem se za zaupanje…
Jadranka
