4

V nedeljo, 29. septembra, smo člani novoustanovljene bratovščine odraslih skavtov, imenovane
Jazbeci, v stegu Nova Gorica 1 (Skalne vrtnice), izrekli skavtske obljube.
V zadnjem mesecu so se dogodki, povezani z našo pripravo na slovesni dogodek, odvijali po
nenavadnem scenariju in v skrivnostni, osupljivi režiji. Konec avgusta smo se namreč prvič zbrali na
kratkem taboru. Gostil nas je ustanovitelj novogoriškega stega Evgen Boltar. Pričakal nas je v
Lokovcu, ki je ena najdaljših in najbolj prostranih slovenskih vasi in leži na planoti v Goriški regiji. Tam
si je Evgen po upokojitvi, skupaj z ženo, ustvaril čudovito domačijo in nas gostoljubno sprejel. V treh
dneh nas je naučil osnovnih skavtskih veščin in nas obogatil s svojo modrostjo ter z veseljem do
skavtstva in življenja nasploh, kot da bi slutil, kaj se bo zgodilo v dneh, ki bodo sledili. Četrti dan po
našem odhodu smo izvedeli, da ga je žena peljala v bolnišnico, kjer je v nedeljo, 22. septembra
zjutraj, štiri tedne po zaključku tabora, umrl. Naša priprava na obljube je tako dobila novo razsežnost,
oplemeniteno z občutkom dolžnosti, da moramo sporočilo, ki nam ga je predal, ohraniti kot
dragoceno svetinjo.
V nedeljo smo bili napeti in resni kot šolarčki. Ko nas je voditeljica Aleksandra »izprašala«, so se vsem
malo tresle roke. To ni majhna stvar, obljubiti velike stvari, in to pred našimi otroki in mladinci, ki so
se nam dobrohotno smehljali. Vloge so bile tokrat obrnjene. Vsi novopečeni odrasli skavti smo
namreč tudi starši, ki smo si nekoč, ko so obljube izrekali naši otroci, skrivaj obrisali kako solzo
ponosa in ganjenosti.
Skavtski zakoni so povzetek najbolj naravnih zakonov človeške vesti, ki smo se jih seveda trudili
izpolnjevati že prej, a ko jih enkrat znaš na pamet in jih izgovarjaš javno, pred občestvom lastnih
otrok in njihovih vrstnikov, tako slovesno in posvečeno, postanejo še bolj zavezujoči. Zapišejo se vate
in zagotovo se boš, kadar boš v skušnjavi, da zapadeš jezi, malodušju, čemernosti, lenobi, pohlepu ali
ošabnosti, pomislil: Ne, to pa ne gre, skavt vendar služi Bogu in domovini, pomaga bližnjemu, je
prijatelj vsakomur, je plemenit, delaven in varčen, čist v mislih, besedah in dejanjih, ter si v težavah
žvižga in poje! Ni kar tako. Podobno je poročni obljubi, zavezi ob krstu otroka ali trdnemu sklepu ob
prejemu zakramenta sprave. Beseda človeku pač ni dana zato, da bi malomarno opletal z njo.
Rada bi, ko že imam priložnost, v imenu Jazbecev ponovila, da smo hvaležni Evgenu, ki je svoje
poslanstvo preložil na nas in je gotovo že naš priprošnjik v zgornjem nadstropju Gospodove hiše;
hvaležni duhovniku Bogdanu Vidmarju, ki nas je zbral in nas prijateljsko povezuje; predvsem pa
mladim, ki so nas tako lepo sprejeli, »ta sitne ta stare«, s pravo sinovsko in hčerinsko ljubeznijo. Zato
naj nam bo naš izbrani vzklik »Jazbec, siv in ljubezniv« tudi v opomin, naj bomo res manj sitni in manj
stari.
Zdaj pa še, da ne pozabim na vrhovno avtoriteto, brez katere vseh teh milosti ne bi mogli prejeti:
Hvala Bogu!
Zapisala: Nataša Konc Lorenzutti, bratovščina Nova Gorica 1 – Jazbeci
Fotografije: arhiv bratovščine Nova Gorica 1 – Jazbeci