2

(sobota, 7. september 2024)

V sredini junija letos smo dobili prijazno in vabljivo povabilo na začetek skavtskega leta v Cerknico. Hitro za tem se je poletje razbohotilo v vsej svoji razsežnosti, termini poletnih taborov bratovščin so se vrstili eden za drugih in tako nas je mesec pred dogodkom e-sporočilo spet prijazno opomnilo, da se prijavimo. In smo se.

Ljubljanska kotlina se je zjutraj kopala v megli, malo pred Rakitno se je razjasnilo. Modro nebo nas je spremljalo vse do Cerknice, kjer je bilo že ob prihodu v kraj »vse« v znamenju odraslih skavtov. Prve skupine sva srečala ob cesti, precej večji »direndaj« sva začutila na parkirišču pred Domom starejših občanov. Veselje, smeh, dobra volja, prijazni stiski rok z znanimi in nepoznanimi, takoj je bilo čutiti bratsko skupnost.

Otovorjeni s svojimi nahrbtniki smo se ob strugi reke Cerkniščice podali proti sprejemnemu mestu, ki je bil le nekaj minut hoje naprej na večjem travniku. Prijazni cerkniški skavti so nas obkljukali na prijavnem seznamu, vsak si je izbral »barvni žeton«, s katerim se je razvrstil v skupino za dopoldanske izzive in dobili smo poimensko nalepko. Zbralo se nas je 75 odraslih skavtov iz 22-ih bratovščin in nekaj otrok.

Za začetek nas je Žigov pisk povabil v kvadrat. Sledil je slovesni dvig zastave in ob tem petje himne odraslih skavtov in slovenske himne. Po pozdravu in uvodni molitvi je vsaka bratovščina izvedla svoj klic in ob tem se je sprostilo kar nekaj smeha. Sledila je predstavitev programa in nato v slogu cerkniške bratovščine »žagajoče« razdrtje kvadrata.

Razdeljeni v skupine po barvnih žetonih smo se odpravili šestim izzivom naproti. Vsaka skupina je dobila svoj zemljevid in označeno začetno točko orientacijskega pohoda. Na poti so bile štiri aktivne in dve mrtvi točki. Na aktivnih smo aktivno sodelovali, na mrtvih prebrali sporočilo, ki nas je čakalo v barvnih prizmah.

V naši skupini nas je bilo devet in začeli smo le nekaj deset metrov naprej, pri Ribiški koči. Prvi izziv je bil aktiven, določiti smo morali šest azimutov in šest točk. Najprej smo ponovili teorijo uporabe kompasa, nato se lotili. S skupnimi močmi smo dosegli končno točko, ki pa je bila kar dober meter od predvidene.

Nadaljevali smo do dveh mrtvih točk, prva je bila podružnična cerkev sv. Roka in druga, župnijska cerkev Marijinega rojstva. Na obeh točkah nas je čakal opis cerkve, ki smo ga prebrali. Župnijska cerkev stoji na vrhu nizke vzpetine in predstavlja staro mestno jedro, imenovano Tabor. Pokukali smo v njeno notranjost, ki pa smo jo zaradi steklene pregrade na vhodu začutili le v manjšem obsegu.

Nato smo se spustili preko mosta čez reko Cerkniščico in pred domom starejših dospeli na naslednjo aktivno točko. Iz dveh bukovih palic in šotorskega krila smo morali narediti nosila in na njih prenesti enega od nas po vijugasti nekajmetrski trasi. Sledil je ogled pripomočkov za prvo pomoč in vrnitev s »polnimi« nosili na izhodišče. Da smo opravili izziv, smo na koncu našteli vsaj deset stvari, ki smo jih videli v škatli za prvo pomoč. Pred domom smo srečali več starejših oseb, ki so se razveselili našega pozdrava.

Naslednja aktivna točka je bila le malo naprej. Stezosledstvo. Odtise šap medveda, jelena, divje svinje, risa, volka, veverice, srne, vidre, lisice, kune, zajca in jazbeca smo morali povezati z njihovimi fotografijami. Medveda, veverico in srno smo hitro prepoznali, potem pa… Zvedeli smo veliko novega in uporabnega, kar bomo s pridom uporabili na naših prihodnjih gozdnih pohodih.

Zadnja točka nas je čakala na koncu že poznanega travnika. Seveda brez kurjenja ognja v tem dnevu ni šlo. Nabrali smo suhe smrekove vejice, nastrgali brezovo lubje in ga prižgali s kresilom ter dodali smolo. Po vžigu je bilo potrebne še malce potrpežljivosti, dodajanja vejic  in vrvica nad ognjem je zagorela ter se pretrgala na dvoje. Vodja točke nam je demonstriral še vžig ognja iz svitka vate in pepela, ki se je hitro vrtel med dvema ravnima premikajočima kosoma lesa. Ko je zagorelo, smo od navdušenja zaploskali.

Po opravljenih izzivih smo se zbrali na velikem travniku, kjer nas je Žiga informiral o prihajajočih dogodkih ter vsem zaželel uspešen začetek novega skavtskega leta. Podeljena so bila prva bronasta IONOS priznanja ter povabilo vsem, da se priključimo. Sledila je maša, ki jo je daroval cerkniški kaplan, g. Janez Žerovnik. V čudoviti naravi smo položili na oltar vsa doživetja tega dne, vse izzive, pogovore, dobro voljo, drug drugega in prihajajoče skavtsko leto. Sijalo je toplo sonce, le meter od nas je tekla umirjena Cerkniščica in šelestenje drevesnih listov se je uglasilo z našim petjem. Po maši smo imeli še dve »obveznosti«, najprej skupinsko slikanje in nato kosilo. Oboje je odlično uspelo in kavla je bila zelo okusna.

Hvala cerkniškim Polejnom za odlično organizacijo srečanja, hvala za čudovit sončen dan, hvala za nova doživetja in hvala za številne stiske rok ter obilje dobre volje. Naj skavtski duh veje še naprej.

Napisala: Karmen Tomažič, bratovščina Škofljica 1 – Svobodne lastovke

Fotografije: Blaž Žnidaršič + ostali člani bratovščine Cerknica 1 – Polejna