1

Bobri z Brezovice vsako leto pripravimo kak poseben dogodek, ki v naši zgodovini ostane neponovljiv. Letos smo se odločili za pot po Ostrorogega deželi. Z Marijanom sva doma v Notranjih Goricah, kjer je barje izredno lepo in skrivnostno. Pod nanosi zemlje se še danes najde marsikaj iz daljne preteklosti. To je pred leti odkril že Janez Jalen, ki je nekaj časa služboval v Notranjih Goricah. Skrivnostna pokrajina in najdbe koliščarskih naselij so ga spodbudile, da je zapisal zgodbo o koliščarjih, ki so pred davnimi časi živeli na jezeru, ki ga danes ni več.

Da gre za odlično zgodbo, smo slovenski odrasli skavti spoznali na lastni koži na skavtskem taboru v Kančevcih pred nekaj leti. Z njo se Bobri identificiramo že od našega prvega srečanja – to je bilo naše domače branje . Seveda smo zgodbo predstavili tudi v Vodniku bratovščin, saj je to naša zgodba, zgodba izpred domačega praga.

Odrasli skavti se razvijamo. Zelo smo različni, prav tako naša zanimanja in zmožnosti. Pa vendar velja: »Enkrat skavt, vedno skavt.« To misel smo želeli združiti z zgodbo iz preteklosti o Ostrorogem Jelenu, zato smo dogodek pripravili v dveh oblikah: pohodniški in kuharsko-delavniški. Skavti se radi družimo in smo pripravljeni poprijeti za marsikatero delo, da je vsem lepše. To nam daje veselje in ustvarja spomine, ki bodo bogatili naš vsakdan. Če nisi ravno pohodnik, pa morda toliko bolj spretno vrtiš nož in sekljaš korenček – za skupno dobro.

Marijan je poskrbel, da je skupina, ki se je odločila prehoditi Ostrorogega pot v celoti, izvedela veliko o barju, krajih in ljudeh. Manja iz Celja pa se je pridružila ostalim Bobrom pri pripravi skupnega obroka. Ni lepšega kot srečati stare prijatelje, izmenjati izkušnje in misli, zraven pa kuhati, ribati, rezati, sekljati …

Najlepše je bilo, ko smo se vsi skupaj zbrali pri kosilu. Ričet, domač kruh in degustacija Tonijevega domačega piva so nam še bolj razvezali jezike. Po kosilu smo si ogledali film o Goricah, Janezu Jalnu in zgodovini naših krajev. Škoda le, da se je bolj slišalo kot videlo – a večino filma si lahko ogledate preko povezav v Vodniku bratovščin.

Ker je bilo v senci precej hladno in se nikomur ni mudilo domov, smo si na sončku pred hišo privoščili še kviz o Badnu-Powellu ter pripovedovanje smešnic. Res je bilo luštno.

Marija – Vztrajna bobrovka

P. S. Dokaz, da je šlo za medgeneracijski dogodek, je informacija, ki jo je z nami delila osnovnošolka iz prve roke: če ne želiš nalesti uši, se pošpricaj po frizuri z lakom za lase. Menda deluje .

Prilagam še Kopilotovo skavtsko hudomušno različico. Meni se je zdela zabavna, mogoče se bo tudi vam .

Skavtsko hudomušna različica

Bobri z Brezovice vsako leto zakuhamo kakšen dogodek, ki je tako poseben, da ga še sami težko ponovimo. Letos smo si rekli: »Gremo v Ostrorogega deželo!« In ker sva z Marijanom doma v Notranjih Goricah, kjer barje diha svojo starodavno skrivnost, je bila odločitev pravzaprav samoumevna. Pod zemljo se še danes skriva marsikaj, kar bi koliščarji najbrž radi imeli nazaj. To je vedel že Janez Jalen, ki je tu služboval in iz skrivnostne pokrajine potegnil zgodbo, ki še danes buri domišljijo.

Da je zgodba res odlična, smo odrasli skavti preverili na lastni koži — in to v Kančevcih, kjer smo jo pred leti brali kot domače branje. Bobri smo se z njo tako poistovetili, da je postala skoraj naš rodovni mit. Seveda smo jo vključili tudi v Vodnik bratovščin, ker je pač naša — domača, blatna, koliščarska in srčna.

Odrasli skavti smo pisana druščina. Vsak ima svoje talente: nekdo zna prehoditi pol barja brez pritoževanja, drugi zna sekljati korenček tako hitro, da bi mu še televizijski kuharski šovi zavidali. A eno ostaja: »Enkrat skavt, vedno skavt.« Zato smo dogodek pripravili dvojno — za pohodnike in za kuharje. Da bo vsak lahko blestel tam, kjer mu srce najbolj poje.

Marijan je pohodnike popeljal po Ostrorogega poti in jim sproti razkrival zgodbe o barju, ljudeh in krajih. Manja iz Celja pa se je pridružila ostalim Bobrom v kuhinji, kjer je že dišalo po skupnem obroku. Ni lepšega kot srečati stare prijatelje, klepetati, se smejati in hkrati ribati, rezati, mešati in sekljati — skavtska meditacija, samo bolj glasna.

Vrhunec dneva je bilo skupno kosilo. Ričet, domač kruh in Tonijevo pivo so poskrbeli, da so se jeziki razvezali hitreje kot vozli na rutkah. Po kosilu smo si ogledali film o Goricah, Janezu Jalnu in zgodovini naših krajev. Res je, da se je bolj slišalo kot videlo, ampak nič hudega — povezave v Vodniku bratovščin rešijo vse.

Ker je bila senca hladna, sonce pa prijetno, smo dan zaključili pred hišo s kvizom o Badnu-Powellu in pripovedovanjem smešnic. Bobri smo dokazali, da znamo biti glasni, zabavni in nepopravljivo skavtski.

Marija – Vztrajna bobrovka

P. S. Medgeneracijski dokaz dneva: osnovnošolka nam je zaupala skrivnost preživetja v šoli — če nočeš uši, si pošpricaj frizuro z lakom za lase. Menda deluje. Skavtsko preverjanje še sledi .