3

Kljub temu, da smo prihajali iz različnih bratovščin, smo bili eno

Taborna šola je potekala od 30. avgusta do 1. septembra 2024 v Skavtskem okoljskem centru v osrčju Kočevskega Roga in na robu pragozda, kar se za skavte tudi spodobi. Zbralo se nas je okoli 50 odraslih skavtov in devet voditeljev.

Program je bil dobro zasnovan in voden. Voditelji so nam predali znanje o simboliki, strukturi, načinu vodenja in organiziranja bratovščin, pravil obnašanja in oblačenja, zgodovini skavtstva in pomenu skupnosti kot take. Ambientacija je bila prepletena skozi cel vikend, rdeča nit je bil Prešernov Krst pri Savici, kar je pripomoglo k večjemu zavedanju pripadnosti državi in slovenski kulturi. Ob prihodu smo oddali svoje rutke in kmalu za tem smo vsi dobili iste modre rutke, ki so nas še bolj povezale skozi cel tabor in nam dale občutek enotnosti, solidarnosti, pripadnosti – skupnosti, kljub temu, da smo prihajali iz različnih bratovščin smo bili eno, kar je tudi bistvo, ki nam ga sporoča Bog. V vsakemu lahko vidimo Boga in vsak ima svoje poslanstvo, ki se ob drugem dopolnjuje. Tak občutek sem imela na samem taboru.

Prvi dan smo se razdelili v vode in si izbrali imena, ter si podelili izzive s katerimi se soočamo v bratovščinah. Ime enega od vodov »Kurje bremze« vam da vedeti, da se z leti ne izgubi humorja in da tudi odrasli skavti se radi smejemo in zabavamo. Čez noč so nekateri zelo zavzeto čuvali tabor in uživali v nebu posutim s neštetimi zvezdami. Odrasli skavti straženje tabora in ostalih skavtov jemljemo zelo resno, zato je bila borba zelo intenzivna. Največ se oseba lahko nauči iz izkušenj in sem prepričana, da smo si na podlagi izkušnje, ki smo jo doživeli res veliko naučili.

Čez dan smo imeli orientacijo, na kateri se je tudi izkazala povezanost med sabo, kljub temu, da so bile skupine nove. Vsi so se potrudili in strastno iskali vse točke, tako kot so vedli in znali. Čutiti je bilo tudi tekmovalnost. Popoldne je sledila velika igra, kjer smo se na vsaki postaji veliko naučili in obogatili naše znanje veščin. Sodelovanje je na koncu premagalo tekmovalnost, kar je bistvo velike igre. Sledila je puščava, ki nas je iz dogem, morale in kulta preko izkušenj pripeljala nazaj do vere. Spoznali smo, da so izkušnje, tiste, ki nas lahko pripeljejo do vere. Uskladiti je treba svoje želje, želje drugih in seveda najpomembnejše želje Boga za nas, če želimo hoditi za Gospodom. Potrebno je ravnovesje. Večeri ob ognju in kitari so v nas vžgali plamene, ki jih bomo s seboj ponesli v svoje bratovščine.

Zadnji dan je potekal ob sodelovanju pri pospravljanju šotorov, spoznavanju IONOSA – izziva osebnega napredovanja odraslih skavtov, in uživali ob zaključku s hamburgerji. Kuharji so nas res razvajali, tako da lakote sploh nismo uspeli začutiti. Zaključili smo kot se spodobi s sv. mašo, kjer smo poslušali in gledali zaigrano zgodbo o dobrem Samarijanu. Doživeli smo tudi ozadje oseb, ki poškodovancu v berilu niso zmogli pomagati. Izvir je notri v nas in njega napaja sam Gospod, na nas je, da se odločimo kako bomo ravnali in ali bomo znali videti, kdaj drugim pomagati in res potrebujejo pomoč, kdaj pa potrebujejo spodbudo. Bog nam je dal svobodno voljo, na nas je da mu dopustimo, da nas vodi.

Z vodo iz izvira Savice smo dobili še blagoslov in svoje rutke nazaj, da v svoje bratovščine in dom odnesemo vodo in odžejamo ostale, ki jih srečamo na poti. Odšli smo z zavedanjem pripadnosti skupnosti ZBOKS-a in skavtstvu nasploh. Ko sem doživela dobroto, srčnost, toplino, humor, predanost, vseh teh ljudi na taboru, sem se počutila polna zaupanja in močnejša v veri.

Zapisala: Gaja Žnidaršič, bratovščina Škofije 1 – Brumni

Fotografije: Katarina in Špela Škufca, Ajda Štrumbelj, Katja Nastran, Jernej Jakše, Simona Vovk