1

Kančevci, 21. 2. do 23. 2. 2025

Zimski čas je že leta čas za duhovne vaje odraslih skavtov. Nekateri smo se v Kančevce pripeljali prvič, nekateri jih poznajo že do potankosti. Ob sprejemu smo začutili prijetnost, domačnost in veliko veselja. Pisane rutke so govorile same po sebi, da smo prišli iz različnih krajev Slovenije. Najdaljšo pot so imeli s Cerknega, v eno smer kar tri ure vožnje in pol.

Pokrajina v glavi naše »kokoške« je drugačna. Kamor se ozreš, ni hribovitega ozadja, sem in tja se vidi kakšna zaplata gozda, površina valovi, naselja majhna, razpršena, hiše manjše, nikjer nikogar. To so bili prvi vtisi, ki so se strnili v kratek zaključek, da tukaj vlada mir in čas teče počasneje. Odlično, torej so Kančevci prava izbira za duhovni oddih.

Po večerji in namestitvi v sobe smo se srečali v zeleni sobi. Kratki predstavitvi skoraj 50 udeležencev je sledila razdelitev v skupine. Br. Primož je v duhu teme letošnjih duhovnih vaj, ki je bila molitev Oče naš, izbral zanimiva poimenovanja: Ime, Kraljestvo, Volja, Nebesa, Kruh, Odpuščanje in Svoboda ter nas umestil v pred kratkim začeto redno sveto leto in 800-letnico nastanka Frančiškove Sončne pesmi. Večer smo nadaljevali z besedami Očenaša – posvečeno bodi tvoje ime, ki edine v celotni molitvi naslavljajo Boga.

Sobota nas je prebudila v jasno, hladno in sončno jutro. Jutranji sprehod je bil odličen začetek dneva, ki se je nadaljeval z molitvijo hvalnic v kapeli sv. Leopolda Mandića in zajtrkom. V prvem dopoldanskem razmišljanju je Primož z nami delil misli ob prvih dveh prošnjah Očenaša – pridi k nam tvoje kraljestvo in zgodi se tvoja volja. Sveto pismo je pošta, ki nam jo pošilja Bog. V njem je v stari zavezi napisana najkrajša ustava na svetu, to je 10 božjih zapovedi in v novi zavezi zapoved ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. Na polju božje volje smo velikokrat omejeni s svojim človeškim umom. Obogateni s slišanim smo nadaljevali pogovor po skupinah.

V dopoldanskem času smo razmišljali še o tretji prošnji Očenaša – daj nam danes naš vsakdanji kruh. Prošnja se nanaša na vse materialne, nematerialne in duhovne stvari, ki so potrebne za dostojno in mirno življenje. Iskali smo razliko med revščino in uboštvom ter razmišljali o bogastvu. Ob tem me je posebej nagovorilo, da je veliko bogastvo življenje Cerkve, kamor prištevamo skavte, Karitas, pevce, prostovoljce, oratorije, praznovanja v župnijah in še mnogo drugega. Z besedo danes je Primož poudaril pomen zavedanja sedanjega trenutka in truda živeti danes, ne včeraj ali jutri. In še zelo aktualen izziv za današnji čas – trud za zmernost in razumnost. Kruh je za nas kristjane tudi evharistija – obhajilo. Ko zaužijemo hostijo, začne v nas delovati Jezus in postajamo bolj božji. Tudi drugi sklop smo zaključili z pogovorom v skupinah.

Malo prostega časa po kosilu je bilo ravno dovolj, da smo lahko raziskali gozdiček na Bedeničkem bregu. V njem poteka sedem meditativnih poti – Frančiškova, Klarina, Leopoldova, Pijeva, Marijina in Grozdetova ter križev pot. Po odmoru smo se odpravili na Marijino pot, katero sestavljajo skavtske kapelice. Vsaka skupina je poiskala dve vnaprej določeni kapelici in glede na evangeljsko besedilo na kapelici razmišljala o povezavi med Marijo in Očetom.

Popoldan smo nadaljevali v zeleni sobi z naslednjima dvema prošnjama Očenaša – odpusti nam naše dolge in kakor tudi mi odpuščamo. Razmišljali smo o materialnih in odnosnih dolgovih, odpuščanju in ozdravljanju naših medosebnih odnosov. Pri ozdravitvi obremenjenih odnosov je Primož predstavil dva načina, kako lahko oškodovanec razvozla zapleteni klobčič. Prvo je razumevajoče odpuščanje, drugo, da se vprašamo – kaj bi na našem mestu naredil Jezus. Razmišljali smo o malih, velikih in smrtnih grehih in nekje na sredini predavanja skozi okno ugledali rdeče žarečo sončno kroglo, ki je počasi usihala na obzorju. Ali je lahko dialog z božjim stvarstvom še lepši?

Po večerji smo se zbrali v domski kapeli in po skupinah oblikovali slavilni večer. Na oltarju je bilo izpostavljeno najsvetejše, v prostoru se je širil vonj kadila, prepevali smo pesmi, brali odlomke iz Svetega pisma in lastna razmišljanja, ki smo jih sestavili pred kapelicami na Marijini poti. V povezanosti in molitvi smo zaključili sobotni dan.

Nedeljsko jutro je na nebo priklicalo oblake. Bujenje sva prestavila na bolj zgodnjo uro in se odpravila na sprehod. Tokrat sva šla po glavni cesti do pokopališke kapele in pokopališča. Mir, tišina, nikjer nikogar. Rdeče žareča sončna krogla, ki je ravno vzhajala, je bila ponovno na obzorju, a so jo hitro zakrili oblaki. Vračala sva se po isti poti, le v zadnjem delu sva zavila na gozdno pot, ki sva jo spoznala prejšnji dan. Ostalo je še nekaj minut za ogled pokopališča v Kančevcih, ki je »kazal več življenja« kot prej opisani.

Hvalnice in zajtrk so potekali po enakem razporedu kot prejšnji dan, sledilo je zadnje Primoževo razmišljanje ob zadnjih dveh prošnjah Očenaša – ne vpelji nas v skušnjavo in reši nas hudega. Razmišljali smo o skušnjavah, h katerim smo nagnjeni po svoji človeški naravi, o notranjih bojih med tem, kamor nas vlečejo in tem, kaj je prav. Omenili smo sedem glavnih grehov. Skušnjave so nepredvidljive in nasilne, a dobili smo navodilo, kako ravnati z njimi:  najprej jih zaznamo, potem poimenujemo in končno z Bogom iščemo pot. Ob zadnji prošnji smo razmišljali o obvarovanju neprijetnega, težkega, nevarnega… tudi o tem, da ima Bog lahko drugačen pogled in drugačne cilje kot mi, saj ima za vsakega svojo pedagoško pot.

V slabi uri, ki je sledila do zaključne sv. maše, smo se še zadnjič zbrali po skupinah in pripravili svoj del sodelovanja. Ker je v tem času potekala nedeljska sv. maša v bližnji cerkvi sv. Benedikta, sva za nekaj minut pokukala vanjo. Vstopila sva v zaključnem delu, ko so molili molitev za milost medsebojnega spoštovanja. Notranjost cerkve naju je navdala z lepoto, svetlobo in svežimi poslikavami. Kot je rekel Primož, tudi to je bogastvo.

Naše duhovne vaje so se bližale koncu. Zaključna sv. maša v domski kapeli je bila prežeta s hvaležnostjo in izrečenimi mislimi, ki so se nas posebej dotaknile v teh dneh.

V Kančevcih smo preživeli zelo lep in duhovno bogat vikend. Čas, ko smo bili skupaj, je bil napolnjen z veseljem, dobro voljo, prijaznostjo, smehom, domačnostjo in skavtskim duhom. Razlage br. Primoža so bile odlične, zanimive, konkretne in spodbudne. Molitev Očenaš, ki jo molimo po zapisu iz Matejevega evangelija in je ena naših temeljnih molitev, je dobila nove razsežnosti. Čeprav na videz enostavna, zaobjema večino področij našega vsakdanjega življenja v družini, službi, župniji in družbi. In ker je Očenaš okno v Jezusovo srce, nam lahko pomaga, da vidimo božjo voljo v življenju bolj jasno in čisto.

Zapisala: Karmen Tomažič, bratovščina Škofljica 1 – Svobodne lastovke

Fotografije: Matjaž Maležič, bratovščina Lj-Štepanja vas – Medvedi