LETNI TABOR BRATOVŠČINE ŠENTJUR
MRAVLJICE IŠČEJO POČITEK – »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek«
Zadnji dan oratorijskega dogajanja, ko je bila ploščad pred našo župnijsko cerkvijo videti dobesedno kot mravljišče, se je v nekem trenutku ob robu, v prijetni senci, zbrala skupinica mladih po srcu s skavtskimi rutkami okrog vratu. Mravljinci in mravljice, naša šentjurska bratovščina odraslih skavtov je ob zvokih kitare prosila in prejela blagoslov Nebeškega Očeta in se odpravila na pot. Iskat počitek. Začel se je njihov letni tabor, katerega vodilo je bila vrstica iz Matejevega evangelija »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28).
Prijaznemu vabilu skavtske mame Jadranke, ki je prišlo nekaj tednov prej, se nisva mogla upreti ne moj mož, skavt, ne jaz. Le kdo bi lahko zavrnil vabilo na dogodivščino, vstopnica na katero je ogled filma… in ko smo se dejansko odpravili na pot, smo svoj kompas naravnali na smer DOM. Modra misel pravi, da je dom tam, kjer je tvoje srce. Petkovo romanje se je začelo z obiskom Skavtske hiše v Štepanji vasi, nadaljevalo na gradu Fužine in se v poznih popoldanskih urah zaključilo pri Mariji na Kureščku.
Vrgli smo sidro, v sobotnem jutru zapeli himno in dvignili skavtsko zastavo. A še preden je sobotno jutro dejansko prišlo, smo se v Jadrankini uvodni katehezi povezali s sabo in med sabo. Odprli vrata Jezusu preko molitve, bližine, spoštljivega dotika… in obstali v trenutkih tišine ob umivanju nog, kot je to naredil tistim, ki so »njegovi«, na veliki četrtek Jezus. Milostni trenutek, ko ne govorijo besede, ampak pogledi. Zadrega, ki iz trenutka v trenutek daje več in več prostora naklonjenosti, sprejemanju, čudenju. Solze, ki se zalesketajo v soju sveč. Molitev, ki zaokroži dan in kliče blagoslov za nočni počitek… ki ga je, kot se na skavtskem taboru spodobi, zaključili glasna budnica, jutranja molitev in telovadba.
Čas je bil za nove izzive. Dopoldne smo v skupinah razmišljali o okoliščinah, ki nas utrudijo do te mere, da se nam ne da več. In kaj povzroči, da se spet aktiviramo. Izdelali smo si spalna očala, ki jih znamo še kako hitro uporabiti kot sredstvo za zatiskanje oči pred resnico, nato pa se podali v »puščavo«. Vsak zase smo se ob razširjenem odlomku iz Matejevega evangelija potopili v razmišljanje, pred čim si mi zatiskamo oči, kaj je tisto, kar nosimo s seboj in nas vleče dol, nas bode, povzroča rane kot oster kamen. No, kamne smo dejansko nosili s seboj že od jutra – brez razlage, le z nalogo, da so ves čas z nami… do popoldne, ko je bil čas za pohod in križev pot. Prišel je čas, da vsak na svoj kamen zapišemo, kaj je naše največje breme. Meditacija ob postajah, ki govorijo vsakemu na svoj način. Ko smo ob vsebinah postaj v tišini razmišljali, kako nas govorijo, je napočil trenutek, da breme odložimo. Nekdo na prvi postaji, drugi na deseti, tretji na štirinajsti. Ko si odložil kamen, si prižgal luč…in s prižganimi plameni olajšanja, upanja in poživljene vere smo prišli do Marijinega svetišča, kjer nas je pričakala sestra Emina Mulalić s svojo življenjsko zgodbo in pričevanjem o Božji navzočnosti na Kureščku. Pričevanje, ki je odprlo nova vrata – tista, skozi katera je v naša srca vstopila še večerna pričevanjska življenjska zgodba gospe Cvetke Kalan. Spet smo ostali brez besed, modrejši za še eno potrditev, da so preizkušnje in zlo neizogiben del našega življenja. A tudi Božja navzočnost je del našega življenja. Ko se vse to preplete, nastanejo edinstvene življenjske zgodbe. Njena, tvoja, moja, najina. Lepo je živeti! V prepletu vsega, kar živimo praznovati, peti, plesati, se veseliti. Vsega tega je v obilju prinesel sobotni večer ob moževi harmoniki, pristnem obujanju zgodb iz preteklih skavtskih taborov, molitvi in izkazovanju drobnih pozornosti.
Nedeljsko jutro je prineslo svežino občutka prenovljenosti in še en globok dotik. Po Jadrankini zaključni katehezi smo se vrnili na začetek našega potovanja – k Jezusu. Ko ozavestiš vsebino bremen, ki jih nosiš, ko bremena odložiš in jih nadomestiš s pogledom na LUČ, objameš svoj križ. Začutiš, da je čas, da greš naprej. Da postaviš v ospredje tisto, kar te napolnjuje, daje tvojemu ognju goriva in se vrneš nazaj v svoj vsakdan. Z zavestjo, da si prosil odpuščanja in sam odpustil drugemu, je lažje. Noge kar same začnejo plesati, čeprav si morda v začetku tabora potreboval palice za oporo pri hoji 😉.
Sklep tabora se je zgodil pri mizi.
Najprej ob naši, kjer smo v družbi dragega gosta po kosilu podelili vsebino sporočilc, ki so se čez dan nabrala v poštarski torbi, in se razveselili skritih prijateljev. Ustvarjanje in krepitev prijateljskih vezi med ljudmi so res dogajanje brez primere. Pristnost, hvaležnost, sprejemanje dejstva, da nas različnost bogati in želja, da drug ob drugem še naprej hodimo po poti življenja kot skupnost, so prevevale zaključno refleksijo. Le-tej pa je sledilo še zadnje dejanje ob Jezusovi mizi. Pri Mariji na Kureščku smo obhajali sveto mašo, ki se je zaključila s podelitvijo skavtskih imen štirim mravljam in enemu mravljincu. Hrabra mravlja Stanka, Mila mravlja Simona, Čuječa mravlja Danica, Zagnana mravlja Katarina ter Spoštljivi mravljinec Borut s svojimi imeni izžarevajo tako svoje lastnosti kot skavtski duh, ki ga je bilo čutiti na vsakem koraku tabora.
Res, živeti je lepo. Ni naključje, da se je izhod mravelj začel pri Heidi na oratoriju, kjer se je oratorijska himna »Živeti je lepo« glasno razlegala dan na dan. Hvala, draga in spoštovana skavtska mama, hvala, drage mravlje in mravljinci, hvala tudi vam, posebej dragoceni člani skavtske družine. Če se odzoveš na vabilo, dobiš neizmerno več kot si morda pričakoval. Jezus, hvala tudi Tebi za vsako spoznanje posebej.
Alenka Kalan