PO LUČKO MIRU V GORICO

Sobota, 21. december 2024: V pričakovanju neznanega sva se podala v sobotnem jutru proti Solkanu. Tik pred Rakekom se je pokrajina odela v snežno belino. Tudi v smeri Trnovske planote je bilo pobeljeno in v sončnem jutru je izstopal zasneženi Nanos. Na vstopu v Vipavsko dolino so pogledi segli daleč naprej v Italijanske Alpe. Dan je bil sončen, hladen in kristalno čist. Srečanje Alpe Adria je bilo letos organizirano v Gorici, ki je bila skupaj z Novo gorico imenovana za evropsko prestolnico kulture 2025.
Slovenski odrasli skavti smo se zbrali na parkirišču pred Supernovo v Solkanu. Po pozdravu in razdelitvi v avtomobile smo krenili proti Sveti gori. Na ovinkih vzpenjajoče asfaltne ceste so bile pri postajah križevega pota postavljene jaslice okoliških župnij. Do parkiranja na parkirišču za cerkvijo smo v kombiju že prav živahno klepetali. Na dvorišču se nas je zbrala kar velika druščina odraslih skavtov iz Italije, Avstrije in Slovenije. Sijalo je sonce, a mraz je vseeno pokazal zelo močne zobe. Med daljšim uvodnim govorom v treh jezikih so nam pogledi uhajali na vasice, ki v dolini obkrožajo Sveto goro, na morje, Trnovski gozd in zasnežene gore v daljavi. Pater Bogdan Knavs je spregovoril o zgodovini Svete gore, o gradnji cerkve, vojnih grozotah in hipnemu jutranjemu vremenskemu dogodku, ki je konec aprila 1945, ob koncu 2. svetovne vojne, povzročil, da so bombniki zgrešili Sveto goro in posledično je bilo rešenih mnogo življenj. Posebej mi ostaja v spominu tudi omemba mogočne procesije, ki je potekala 8. aprila 1951 ob vrnitvi milostne Marijine podobe na Sveto goro, v kateri je bilo 15.000 ljudi. Ob tem mi je poleg mene stoječa skavtinja iz Nove gorice povedala, da je bil med njimi tudi njen oče, ki ji je o tem dogodku doma še večkrat pripovedoval.
Nadaljevali smo v kapeli prikazanja, kjer je na steni večja slika Marijinega prikazanja Urški Ferligoj. Gostitelji so predstavili zgodovino Gorice in življenja ob meji. Glede na prvo omembo mesta, ki sega v leto 1001, tukaj živeči menijo, da je Gorica najstarejše slovensko mesto. Po prostem ogledu notranjosti cerkve, v kateri so na stebre ravno obešali zastave ob 800-letnici Frančiškove Sončne pesmi, in jaslic, v katerih je manjkal le še Novorojeni, smo pred vhodom bazilike naredili skupno fotografijo. Med prostim časom, ki je sledil, smo si lahko ogledali razstavo jaslic, novejši kip Frančiška Asiškega na trgu pred cerkvijo in ponovno občudovali brezmejne poglede v daljavo.
V Gorico smo se zapeljali skozi nekdanji mejni prehod Rožna dolina. S parkirišča nas je od centra mesta ločilo le nekaj minut hoje. Pot nas je vodila mimo glavnega mestnega trga, po za Slovence nekdaj znani nakupovalni ulici Rastello, do Slovenskega pastoralnega doma, kjer smo imeli kosilo. Postregli so s toplo juho, mi pa smo ji dodali še hrano iz svojih nahrbtnikov. Veliko navdušenje so požela italijanska pražena jetrca na rezini kruha. Prostor smo zapolnili do zadnjega kotička. Bilo je veselo in živahno. Presenetil me je pogovor s skavtinjo iz Števerjana, ker je bila njena slovenščina brezhibna.
Med povratkom do katedrale, kjer je bila predvidena sv. maša in sprejem lučke miru, smo še malce raziskali center Gorice. Kar nekaj nas je zašlo v trgovino Goriške Mohorjeve družbe, kjer smo prijetno slovensko poklepetali. Ogledali smo si tudi veliko in mogočno jezuitsko cerkev sv. Ignacija na Travniku in pokukali v njeno zakristijo, kjer so ravno razstavljali stare mašne plašče, tudi mašni plašč, ki ga je leta 1992 ob obisku Gorice nosil sveti papež Janez Pavel II. Na trgu pred cerkvijo je bil praznični prireditveni oder, drsališče in otroški vrtiljak.
Nekaj pred 16.30, ko se je začela slovesna sv. maša, smo dodobra napolnili trg pred goriško katedralo. Poleg odraslih skavtov so se nam pridružili tudi zamejski mlajši skavti. Cerkev je prostorna, a smo jo napolnili do zadnjega kotička. Maša je potekala v več jezikih, prav tako petje. Poseben trenutek je bil na koncu maše, ko se je prižgala skupna lučka miru. Ta je romala pred vhod cerkve, kjer smo prižgali vsak svojo majhno rdečo svečko. S prižganimi svečkami in ob prepevanju pesmi Evenu shalom smo se v procesiji napotili na najstarejši trg v Gorici, na trg sv. Antona. Tam smo že v temi s prižganimi svečkami na tleh oblikovali simbol miru. Po zaključku smo vzeli vsak svojo gorečo svečko in se napotili k avtomobilom.
Vožnja do Supernove v Solkanu je bila ponovno polna smeha, veselja in dobre volje. V takem razpoloženju smo se na parkirišču tudi razšli. Najina lučka miru je gorela do doma, kjer je njen plamen prižgal svečo na okenski polici. Tam je goriški plamen gorel vse do novega leta. Najini majhni rdeči svečki smo še večkrat prižgali pri večerni molitvi ob jaslicah. Ob tem se je zbudil spomin na opisano doživetje, tudi na Dorico in Metko, s katerima smo se srečale prvič, a sem imela vtis, kot da se poznamo že dolgo…
Delati za mir… vsak dan znova, doma, v službi, v župniji, v naši skavtski bratovščini in tudi širše. Preprosto in hkrati zahtevno. Srečanje v Gorici nas je vse, ki smo doživeli letošnji Alpe Adria plamen miru, k temu ponovno spodbudilo in nagovorilo.
Zapisala: Karmen Tomažič, Škofljica
Foto: karmen Tomažič, Žiga Nastran



















