1

Spet je napočilo jutro prve sobote v juniju in skavti smo bili – kot vedno – pripravljeni. Organizatorji iz Nove slovenske zaveze so nas ponovno prosili za pomoč in z veseljem smo se odzvali. Ker smo se lani marsičesa naučili, smo se letos bolje pripravili. Katarina in Tone sta se udeležila sestanka z organizatorji in si predhodno ogledala prizorišče. S seboj smo vzeli več vode, nekateri pa tudi prvo pomoč – za vsak primer.

A leto ni enako letu. Tokrat je bilo veliko težav, na katere smo opozarjali lani, že odpravljenih. Pot, po kateri je prišla večina udeležencev, je bila lepo urejena, brez skal in spolzkih odsekov. Tone je najbolj nevaren del označil s trakovi, da so se ljudje usmerjali po varnejših poteh. Na prizorišču je bilo reševalno vozilo, ob poti pa čista kemična stranišča. Nebo je prekrivala oblačna koprena, ki je ublažila vročino. Starejših obiskovalcev je bilo manj kot lani, skavti pa smo imeli jasno določene naloge: postavljanje klopi, usmerjanje ljudi, spremljanje duhovnikov pri obhajilu in pospravljanje klopi po koncu slovesnosti. Preostali čas smo lahko preživeli kot ostali udeleženci.

Letos se je tudi država izkazala bolj kot lani. Zdravljico je v uvodu zaigralo nekaj članov policijskega orkestra – lepo in primerno. Garda Slovenske vojske je položila venec v imenu predsednice Republike Slovenije – brez njene prisotnosti. Venec je položil tudi premier Janez Janša. Sledila sta varuhinja človekovih pravic Simona Drenik Bavdek in zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Oba sta poudarila pravico vsakega človeka do spoštljivega pokopa – ne pa, da je odvržen kot nevarni odpadek.

V imenu svojcev žrtev sta se poklonila dr. Matija Ogrin in dr. Helena Jaklitsch, v imenu občine Kočevje pa župan Gregor Košir. Sledili so venci strank Nova Slovenija in SDS. Obiskovalci s Hrvaške so se poklonili žrtvam s tremi svečami. Za zaključek je zazvenela še trobenta z napevom Bodi zdrava, domovina – lepo in pietetno.

Sveto mašo je vodil novomeški škof msgr. Andrej Saje. Pozdravil je zakon, ki bo omogočil dostojen pokop žrtev, in poudaril, kako pomembna je sprava. Po njegovih besedah je sprava duhovna pot očiščenja spomina, ozdravljanja ran in ponovnega odkrivanja bratstva. Pogoj zanjo je spoznanje resnice, ki osvetljuje preteklost; pravičnost vrača dostojanstvo, usmiljenje zdravi rane, mir pa odpira prihodnost.

Za glasbeni del je poskrbel oktet In Spiritu. Ubrani moški glasovi so bili izjemno primerni za to slovesnost. V te jame so bili pomorjeni in zmetani večinoma mladi fantje in možje – kot bi skozi šelestenje kočevskih gozdov zaslišali odmev njihovega petja.

Slovesni govorec je bil prof. ddr. Klemen Jaklič. Povzel je pretresljivo pričevanje 19-letnega Milana Zajca iz Velikega Gabra, ki se je iz brezna čudežno rešil in kasneje pričal. Na tovornjaku, s katerim so ga peljali na morišče, so bili sami mladi fantje, stari od 18 do 24 let. Žica se jim je zarezovala v roke, povrhu pa so jih pretepali s palicami. Z njimi je bil tudi starejši mož iz Notranjih Goric, ki jih je bodril, naj ostanejo mirni in zbrani, čeprav gredo v smrt. Povedal je, da je oče šestih nepreskrbljenih otrok, najstarejši star deset let – a zaupa, da bo Bog poskrbel zanje. Milan je preživel.

Jaklič je poudaril, da to pričevanje razkriva natančno usodo več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov, umorjenih po vojni na Slovenskem. Brez takih pričevanj bi bila njihova usoda zavita v ugibanja, prikrivanja in laži. Priča tudi o načrtu slovenske »končne rešitve«: komunistična revolucija je želela odstraniti vse ovire za totalitarno prihodnost. Mučenje, nečloveško ravnanje in množične likvidacije brez sodb so najhujši zločini, kar jih pozna pravo – zločini proti človečnosti z genocidnimi prvinami. Šlo je za likvidacijo najbolj vitalnega dela prebivalstva in izključitev prihodnjih generacij. Ti umori so bili temelj prejšnje države in predpogoj za ohranitev totalitarne oblasti. Od tod izhajajo tudi privilegiji, ki nekaterim trajajo še danes, ter selektivna pravičnost, ki preganja kritike oblasti, medtem ko privilegiranih ne doseže.

Sprava ni kompromis zaradi ljubega miru. Sprava bo mogoča, ko bo slovenska družba svobodna in resnično demokratična, ko bo ponotranjila »moralno neoporečni temelj slovenske ustavnosti« do te mere, da bo zavrnitev totalitarnih nasprotij samoumevna.

Zdi se, da se kljub nasprotovanju nekaterih krogov med Slovenci prebuja človečnost – morda slutnja sprave. Že v času Boruta Pahorja se je začelo razblinjati neprebojno sovraštvo, ki je trajalo od vojne dalje. Tudi prisotnost varuhinje človekovih pravic in zagovornika načela enakosti pri Macesnovi Gorici ter njuna podpora pravici žrtev do pietetnega pokopa na ljubljanskih Žalah sta dodali pomemben kamenček k spravi. Vsak, ki je pripravljen prispevati svoj glas in se izpostaviti – čeprav je včasih težko – prispeva svoj delež k spravi, ki jo bomo, upamo, nekoč dosegli. Takrat, ko bo vseeno, kdo je bil na kateri strani; ko bo resnica jasna in sprejeta; ko se bo umoru reklo umor, žrtvi pa žrtev; ko se ne bomo več zmerjali preko trupel naših pomorjenih.

Marija – Vztrajna bobrovka

Pridigo lahko preberete ali poskušate na Škof Andrej Saje: Prihodnosti ni mogoče graditi na pozabi, temveč na resnici – Domovina

Govor ddr Klemena Jakliča lahko preberete na Prejšnja država je za svoj temelj postavila zločin – Domovina)

Napisala: Marija Božeglav, bratovščina Brezovica 1
Fotografije: Marijan Božeglav, bratovščina Brezovica 1