1

Ker je voditeljema bratovščine Veselih oslov Skavtski okoljski center v Kočevskem Rogu zelo pri srcu, smo tudi letošnji poletni tabor preživeli tam. Zapis je delo treh prizadevnih skavtinj, zato je slogovno zelo različen.

Uvod

Ideja za ambientacijo letošnjega poletnega tabora se je rodila na našem zimskem taboru, na katerem smo podoživljali zgode in prigode Martina Krpana.  Takrat smo sklenili, da bomo na naslednjem taboru peli slovenske  ljudske pesmi, plesali  slovenske plese, brali slovenske ljudske pravljice in še kaj. Glede na lokacijo tabora smo v program vključili tudi obisk muzeja o Kočevarjih staroselcih in pogovor z gospodom Jaklitschem, ki je eden zadnjih, ki še govorijo kočevarščino. Izkoristili smo Tonijevo znanje o užitnih divjih rastlinah, lokostrelstvu in pripravi netiva s pomočjo loka, dodali smo še ponavljanje vozlov in vezav,  da je bil program kot se spodobi – skavtski. Žal smo se morali zaradi dolgotrajne suše in nevarnosti požara popolnoma odpovedati kurjenju ognja in pripravi hrane na prostem in temu ustrezno prilagoditi naš jedilnik in način priprave.

1.dan

Trop se je na pot odpravil v četrtek zjutraj, saj smo ob 10. uri morali prevzeli ključ SOC-a. Pregledali smo hišo, na vidna mesta prilepili program in zadolžitve posameznih skupin, Toni je šel v izvidnico za  užitnimi divjimi rastlinami, Janez in Jure sta pripravila zastave za večerni dvig, ženski del pa kosilo. Lesa za ogenj in palic za tvist nam žal ni bilo treba pripravljati ☹. Po kosilu smo dorekli še nekaj podrobnosti, potem pa so že začeli prihajati preostali udeleženci tabora. Ko so se vsi namestili, je Jure zapiskal krog, sledil je dvig zastav ob petju skavtske in državne himne, molitev, navodila in razdelitev udeležencev v tri skupine. Skupine so tudi že dobile prvo nalogo: za večerno druženje ob lučki je morala vsaka skupina sestaviti bans v stilu »En medvedek je«, s tem, da se medvedka zamenja z osličkom.  Še pred pripravo  večerje smo imeli prvo plesno vajo. Damjana, odlična folkloristka (poleg mnogočesa drugega), nas ni nič šparala: ponovili, oziroma ponovno naučili smo se osnovnih plesnih korakov polke in valčka (cvajšrit in drajšrit), sledil je prikaz plesa dveh folkloristov (Damjana in Miro,) potem pa smo že zaplesali najprej na suho, nato pa še ob glasbi. Damjana je bila navdušena nad našo zagnanostjo, mi pa predvsem presenečeni, da nam ples tako sede. Po večerji smo se zbrali okoli neprižganega kurišča, s pomočjo prižgane čelke smo v tišini pričakali, da »ogenj« seže do vrha drv in zapeli Naj skavtski duh kraljuje. Sledil je zabavni večer s petjem slovenskih ljudskih, ponadrodelih in vedno zelenih modernejših pesmi ob spremljavi kitare in ukuleleja. Avizzo pred vsakim bansom pa je bila kitica »Pa po lojtrci gor pa po lojtrci dol«. Večer je kar prehitro minil, zapeli smo Angelčka in v tišini spustili zastave. Nočne straže nismo potrebovali, saj je Jure spal na balkonu in celo noč oprezal za nepovabljenimi gosti (beri, slabo ali bolj malo spal).

Zapisala: Razumna veverica

2.dan

V petek, 7.8. sem se zbudila zgodaj, ker je cimri ura zvonila ob 05.15. Pa sem kar vstala, ker je imela jutranji program skupina ena, ki smo jo sestavljale same dame.

Zbrale smo se v pritličju in večina udeležencev je bila že budna. Eni so se sprehajali v varni bližini našega domovanja, drugi pa so imeli marsikaj za opravit znotraj.

Potiho smo ponovile besedilo budnice in naš klic: “Enke smo same mladenke, v vsem smo razposajenke!”

Točno ob 06.00 smo v prvem nadstropju zagnano “budile” že budne osličke. Iz ene od sob je v pižami prišla naša vesela Maja. Ponovitev je bila nadstropje nižje, kjer so komaj čakali, da se bodo udeležili telovadbe, ki je tudi bila ena od naših jutranjih nalog. Ugotovile smo, da Damjana še spi na balkonu in smo šle zapet še njej. Ob koncu nismo pozabile zapeti še: ”Pa po lojtrci gor, pa po lojtrci dol….”, s katero nas je večer prej “okužil” naš uradni kitarist Janez-Jani.

V telovadnem krogu smo ob razteznih vajah in lahnem teku razgibali naša telesa, ob dvigu zastave pa naše glasilke s klici, skavtsko pesmijo in državno himno. Bilo je prvo jutro in bilo je prav dobro.

Z veseljem in prošnjo za blagoslov jedi in jedcev smo se zbrali ob naših mizah ter razvajali brbončice z domačo marmelado in medom. To smo namazali na kruh in zelo kmalu izpraznili vse kozarčke ter košarice. Postregel si si lahko tudi s kavo in čajem.

Obdajala nas je čudovita narava, ptičje žvrgolenje in brenčanje požrešnih os. Do slednjih nismo bili najbolj nežni …

Pridne roke so pospravile vse od zajtrka, noge so nas ponesle do avtomobilov, ti pa so nas odpeljali v Muzej Kočevarjev staroselcev v Občice. Društvo združuje večinoma Kočevarje in njihove potomce iz Mošnic/okolice, ki se leta 1941niso izselili.

Pri muzeju smo parkirali avte in se zbrali v dvorani, kjer sta nas pozdravila pravi g. Kočevar (Hans Jaklitsch), ki je tudi v vojnem in povojnem času ostal na domači zemlji in gospa Pečavar – potomka Kočevarjev, ki je vodila predstavitev nekdanjega in “sedanjega” Gottscheerland.

Do tega petka sem mislila, da so (bili) Kočevarji izključno Nemci, pa so potomci Bavarcev in Tirolcev. Na Tirolskem imam sorodnike in Bog ne daj, da kdaj slišijo, da so kaj drugega kot Avstrijci, ki seveda govorijo avstrijsko. V dvorani je bila izobešena avstrijska zastava.

Zgodovina pravi, da je patriarh Berthold Ortenburžanom njihove usluge plačal s podelitvijo posestev okrog Ribnice – Reifnitz in ozemelj v njeni okolici, kamor so sodili tudi pragozodovi, ki so leta 1330 postali naselitveno območje Kočevarjev. Prišli so v treh valovih, iz njihove domovine jih je odplavilo uporniško vedenje. Številčno najmočnejši so bili v drugi polovici 19. stoletja, takrat so našteli 28.000 prebivalcev.

Njihovo število je začelo upadati v času Kraljevine SHS zaradi občasnega političnega pritiska na njihovo manjšino. Do leta 1940 je število padlo na 12.500. Leta 1941 je začela nemška oblast izseljevati večino Kočevarjev. Le nekaj sto se jih je temu izognilo. Leta 1945 so skoraj vsi leta 1941 preseljeni Kočevarji skupaj z nemško vojsko zapustili Slovenijo.

Veliko Kočevarjev je umrlo v taboriščih (Strnišče in Teharje), nekaj pa jih je jugoslovanska oblast razlastila in izgnala.

Po osamosvojitvi Slovenije so potomci Kočevarjev ustanovili več društev in zavodov za ohranitev kulturne dediščine. Želijo status v ustavi priznanih, kakor sta italijanska in madžarska narodna skupnost.

Iz dvorane smo se preselili v muzej, kjer smo spoznali tipično kočevarsko arhitekturo in način takratnega življenja. Ta “boljše hiše” v lasti premožnejših so imele stranišče že na ganku. Kočevarji so bili kmetje, gozdarji, krošnjarji, celo prodajalci pečenega kostanja na Dunaju …

Etnološka zbirka vsebuje kmečko orodje in predmete za osebno rabo iz druge polovice 19. stoletja ter ročno izdelani maketi kočevarskih vasi. Zbirko so uredili lokalni prostovoljci in študenti Oddelka za etnologijo pod mentorstvom dr. Ane Vrtovec Beno.

Po ogledu muzeja nam je gospod Jaklitsch skozi zgodbo svojega življenja od otroštva  do danes povedal še marsikaj zanimivega pa tudi bolečega o življenju Kočevarjev, kot ga je doživel on sam.

Polni vtisov smo se vrnili v naš tabor in pretegnili zasedene noge ob poskočnih ritmih narodnih pesmi. Vodila nas je Damjana in v parih smo čim bolj skladno premikali noge enkrat proti hiši, enkrat proti cesti, se vrteli in zibali, si z nasmehom podajali roke in se na koncu navdušeno priklanjali onemoglim jablanam.

Po vsem tem smo pošteno lačni napolnili naše želodčke z okusnim kosilom in ga začinili s Tonijevim domačim pivom. Potem se je nekaterim vrtelo tudi brez plesnih zasukov.

Hitro smo pospravili, kar smo zamazali in prisluhnili Janezu-Janiju ter po njegovih navodilih z vrvjo ponovili nekatere vozle, ki pridejo skavtom vedno prav.

Zatem smo s Tonijem spoznavali užitne in neužitne ter smrtonosne rastline. Veseli smo bili, da še nikoli nihče od nas ni dal v usta ali v čaj volčje češnje in da se kuža od Karmen ni odločil skočiti v betonski bazen. Nabrali smo rožice za jutranji čaj in začeli pripravljati večerjo, ki nam je spet, kot vsi obroki do sedaj, izredno teknila.

Vzeli smo si čas, da smo še zadnjič povadili pesem, ki smo jo na zelo ustvarjalen način predstavili ob večernem namišljenem ognju. Tudi prižgali smo ga tako kot, da je pravi in bili v tišini, dokler se ni močno razgorel. Res, prav nič nas ne ustavi.  Potem smo spet peli, peli, peli in se veselili, da smo v tako odlični družbi. Pravi veseli osli …

Čisto na koncu dneva smo zapeli Angelčka, spustili zastavo in odšli v mižale.

Bil je drugi večer in bilo je odlično.

Zapisala: Živahna vidra

3.dan

Začeli dan (še neprebujeni) ob budnici v verzih. Nadaljevali s telovadbo, tudi ob verzih izpod peresa Šepetajočega Hrasta. Ponavljali (in ponavljali!) smo splet plesov, da z njimi presenetimo naše skavtske brate in sestre, ki so se nam pridružili popoldan.

Vmes smo se še učili streljanja z lokom za slučaj srečanja z medvedom. Močno so se nam cedile sline ob dišeče kuhanem kosilu, ko smo le pričakali naše goste, jim (uspešno!) prikazali splet plesov, polizali prste po odličnem kosilu in se v naravni katedrali z molitvenim bogoslužjem zahvalili nebeškemu Stvarniku za vse prejete dobrote. Poslovili smo se od gostov in nekaterih tabornih prijateljev in pilili stare slovenske ljudske pesmi ( in jih tudi lepo zapeli) pod vodstvom Razumne veverice. Potem vaja v streljanju z lokom, ko so nekateri skoraj ustrelili medveda, a je bilo vmes preveč dreves in razposajenih oslov, ki so s smehom odvračali pozornost od tarče. Nekaj časa je ostalo še za igre z žogo pod vodstvom moje malenkosti. Nadvse tekmovalni skupini sta bili enakovredno uspešni. Po odlični večerji smo polizali še kastrolo in se pridružili Toniju Rozmanu, ki je prikazal, kako pripraviti netivo s palico, utorom v leseni podlagi in lokom. Tokrat žal ni uspelo, a nas je uspešno umirilo, da smo polni lepih vtisov utonili v sen.

Zapisala: Pojoča lastovka

4.dan

Napočilo je prijetno hladno nedeljsko jutro. Polovica skavtov, ki smo še ostali do konca tabora, se je ob 5. uri zjutraj pod vodstvom Šepetajočega hrasta odpravila v Rajhenavski pragozd, da doživimo in si ogledamo gozd, v katerega že 200 let ni posegla človeška roka. Naš cilj je bila Kraljica Roga, najvišje slovenske jelke. Na pot smo se odpravili še v trdi temi. Janez nas je podučil, kako ravnati, če bi se slučajno pojavil medved. No, srečanja niti z medvedom, niti s  katerokoli drugo gozdno zverjo nismo dočakali, smo pa v čudovitem jutru prišli do veličastne Kraljice Roga. Pet odraslih skavtov je bilo potrebnih, da smo lahko objeli njeno deblo. Ko smo se vračali, smo opazovali podrta debla, poraščena z lesnimi gobami,  debla, ki sicer še stoje, a bodo slej ko prej umrla, pa tudi mlada drevesa – gozd se obnavlja sam, brez človeške pomoči.  Na poti smo zmolili rožni venec, kot običajno molimo na naših romanjih po Martinovi poti in še prej po Jakobovi poti, z mislimi pri naših skavtskih bratih in sestrah, ki se nam iz različnih razlogov niso mogli pridružiti na taboru. Nismo pa še vedeli, da se je v soboto zvečer za nebesa rodila naša Tina, Aktivna pliskavka, kar smo izvedeli kasneje,  v času kosila. Naj ji nebeški Oče podeli večni mir in pokoj v svojem kraljestvu.

Ko smo se pohodniki polni vtisov vrnili v tabor, je preostala polovica že pridno pripravljala zajtrk, po zajtrku pa je sledila velika akcija pospravljanja SOC-a. Okoli 10. ure smo imeli zaključni krog in spust zastav, potem pa smo se zbrali  za leseno mizo pod drevesi za refleksijo.  Vsem je bil zelo všeč ples, saj je padel predlog,  da postane tradicionalen na srečanjih in na naslednjih taborih, prav tako ljudske pesmi, streljanje z lokom in vozli. Prav vsak od nas je prispeval svoj kamenček v mozaik druženja, skupnega dela, učenja in zabave v prelepem okolju, kjer se še bolj zaveš veličastva našega Stvarnika.

Zapisala: Razumna veverica