1

Duhovna misel o veri, zaupanju in delih (br. Jaro Knežević, GDA)

Jn 6,11-13.26-29

Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče. Prav tako je razdelil tudi ribe, kolikor so hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli.
…
Jezus jim je odgovoril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; nanj je namreč vtisnil pečat Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovoril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.«

V evangelijih, tudi v gornjem odlomku,  Jezus zelo jasno pokaže, kaj je naše najpomembnejše delo v življenju: skrbeti za svojo vero, povezanost z Bogom in vse ostalo delati iz tega temeljnega odnosa. Vse ostalo! V pismu Kološanom apostol Pavel ta temelj ubesedi takole: »In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.« (Kol 3,17) Vse! Brez izjeme!

Cerkveni pisatelj Izak iz Niniv pa doda še en korak v tej smeri: »„Ljubi nedejavnost mirovanja bolj kakor skrb, da bi rešil problem lakote na svetu ali da bi množico poganov spreobrnil od zmote k čaščenju resničnega Boga. Veliko pomembnejše je graditi svojo dušo kakor graditi svet.“

Torej: najpomembnejše delo kristjana je delo na odnosu z Gospodom. Vse ostalo izhaja iz tega. Slovenski rek modro pravi: »Če je Bog na prvem mestu, je vse ostalo na pravem mestu.«

Pred leti sem na duhovnih vajah iz ust Marka Ivana Rupnika (Omenjam ga poimensko kljub vsej teži in temi, ki je povezana z njim, ker sem po njem res veliko prejel in sem mu za to hvaležen. To pa ne pomeni, da me ne boli vse, kar kot temna senca visi nad njegovim življenjem.) slišal misel, ki se je vtisnila v moje srce in spomin: »Mojzes je lahko pripeljal izvoljeno ljudstvo iz egiptovske sužnosti v obljubljeno deželo samo zato, ker je bil vodeni voditelj«.
VODENI VODITELJ?! To pomeni, da se je pustil voditi Bogu, da je hodil za njim, da je živel po navdihih Svetega Duha.

Kako izredno pomembno je, da vsak od nas živi kot vodeni voditelj v položaju in času, v katerem je: kot Slovenec in državljan Republike Slovenije, kot mož oz. žena, kot oče oz. mama, kot brat oz. sestra, kot delavec, kot skavt, kot… Samo če se pustimo voditi Svetemu Duhu, lahko izpolnimo poslanstvo, ki nam je zaupano.

Najbolj razumna stvar v življenju je, da priznamo, da s svojim razumom ne moremo dojeti vsega. Da kompleksna resničnost življenja daleč presega našo zmožnost zaznavanja in razumevanja. Zato vsak od nas potrebuje razsvetljenje, podporo, vodstvo… Sveto pismo nam daje zelo moder nasvet: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj.« (Prg 3,5)

Kaj se zgodi, če se zanašamo nase in kaj, če se pustimo voditi Bogu?
Tule so trije primeri iz Svetega pisma:
1) Mojzes – Ko je poskušal reševati krivice s svojo človeško močjo, je ob posredovanju v sporu ubil Egipčana. Moral je pobegniti iz Egipta, da je rešil lastno življenje. Štirideset let ga je Bog v puščavski vasici med ovcami pripravljal za poslanstvo rešitelja Izraela iz sužnosti. Štirideset let je potreboval, preden je bil pripravljen kot vodeni voditelj stopiti pred faraona in v Božji moči izpeljati svoje ljudstvo v svobodo. Brez Božjega vodstva bi bilo vse ena velika katastrofa!
2) Savel oz. Pavel – Bil je absolutno prepričan, da dela prav, ko je odobraval umor diakona Štefana in goreče preganjal kristjane. Saj so bili vendar krivoverci, ki so rušili judovsko vero in skupnost. Sovražniki številka ena! Jezus je moral korenito poseči v njegovo življenje, ga vreči s konja, ga oslepiti in se mu jasno razodeti, da je lahko v telesni slepoti spregledal svojo zmoto in se dal na razpolago kot čudovito orodje oznanjevanja evangelija. Tudi mi poznamo Jezusa zaradi njegovega oznanjevanja… Brez Božjega posega in vodstva? Ena velika katastrofa!
3) Jožef, mož Device Marije – Bil je pravičen, kar pomeni, da je vse delal v skladu s Božjo postavo, srčno je ljubil svojo zaročenko Marijo. A kljub temu ni bil sposoben preko tega, kar je videl in mu je govoril njegov razum: »Marija je noseča in to ne z njim. Prevarala ga je!« V svoji pravičnosti in ljubezni je zmogel samo do sklepa, da Marije ne bo izpostavil javnemu sramotenju ali celo kamenjanju, temveč da jo bo skrivaj odpustil. Potreben je bil neposreden Božji poseg v sanjah, da je sprevidel resnico in se podvrgel Božjim načrtom. Res je bil velik, da je storil vse, kar mu je naročil Bog po angelu. Pustil se je voditi! Brez tega vodstva bi bilo njegovo življenje ena velika katastrofa!

V zgodovini Cerkve in v svojem življenju bo vsak lahko našel še veliko podobnih, čeprav ne tako radikalnih primerov, ki razodevajo pomembnost prepustitve Božjemu vodstvu. Pomembnost poslušnosti navdihom Svetega Duha.

Kot spodbudo in v razmislek naj te misli začinim še z zgodbo o kolesarjenju. Srečal sem jo pred tridesetimi leti na predavanjih angleščine ta teološki fakulteti. Zdi se mi aktualna v vsakem času…

KOLESARJENJE

Življenje je kakor vožnja s kolesom. Ne padeš, če ne nehaš goniti.

(Claude Pepper – ameriški kongresnik)

Sprva sem Boga doživljal kot opazovalca, kot sodnika, ki neprestano sledi stvarem, ki sem jih storil narobe. Na ta način naj bi ob moji smrti Bog vedel ali zaslužim nebesa ali pekel. Vedno je bil navzoč, kot nekakšen Predsednik; prepoznal sem Njegovo sliko, kadar sem jo videl, toda v resnici Ga sploh nisem poznal.

Toda sčasoma, ko sem Boga bolje spoznal, se mi je življenje zazdelo bolj podobno vožnji s kolesom, s takim za dve osebi, in opazil sem, da Bog sedi na zadnjem sedežu in mi pomaga poganjati.

Ne vem točno kdaj mi je predlagal naj zamenjava mesti, toda od takrat življenje ni bilo več enako…življenje z Bogom naredi življenje veliko razburljivejše.

Dokler sem sam držal krmilo v rokah, sem vedel za pot. Bilo je precej dolgočasno, toda predvidljivo. Vedno sva vozila po najkrajši razdalji med dvema točkama.

Ko pa je On prevzel vodstvo, naju je vodil po čudovitih bližnjicah, čez gore, po skalovitih poteh in to z vratolomno hitrostjo; vse kar sem lahko storil je bilo, da sem se trdno držal. Čeprav je izgledalo kot norost, je neprestano govoril: “Goni, goni!”

Postal sem zaskrbljen. Vprašal sem ga: “Kam me vodiš?”. Samo nasmehnil se je, ni odgovoril in odkril sem, da mu začenjam zaupati. Kmalu sem pozabil na svoje dolgočasno življenje in vstopil sem v pustolovščino. Kadar sem mu potožil: “Bojim se.”, se je naslonil nazaj in se dotaknil moje roke.

Odvedel me je do ljudi, ki so imeli darove, ki sem jih potreboval; darove ozdravljanja, sprejemanja in veselja. Podarili so mi jih, da sem jih lahko vzel na svoje potovanje. Najino potovanje, Gospodovo in moje.

Spet sva se ustavila. Rekel je: “Oddaj te darove, dodatna prtljaga so, preveč tehtajo.” Storil sem tako, podaril sem jih ljudem, ki sva jih srečala, in odkril sem, da v razdajanju prejemam pa še najino breme je bilo lahko.

Sprva mu nisem zaupal pri vodenju mojega življenja. Mislil sem, da ga bo zavozil. Toda poznal je skrivnosti kolesarjenja, vedel je kako zvoziti ostre ovinke, kako skočiti na čistine med skalami, “leteti” po zastrašujočih delih poti.

Tako se učim molčati in poganjati pedala po povsem tujih krajih in s svojim čudovito zvestim spremljevalcem, svojim Bogom, začenjam celo uživati v razgledu in hladni sapi, ki mi brije v obraz.

In kadar sem prepričan, da ne morem več, se samo nasmehne in pravi: “Goni…”

neznan avtor

Duhovan misel: br. Jaro Knežević, GDA

Foto: arhiv bratovščine Rakova steza 1

Foto: Katja Nastran