KREPOST LJUBEZNI
Ljubezen je beseda, ki jo uporabljamo zalo pogosto, kaj z njo hočemo povedati, pa je cela kopica sporočil. Osredotočimo se na dva vidika ljubezni, ki nimata raznih izkrivljenih pomenov, sporočil.
Ljubezen kot sad čustev. Pod tem vidikom predstavlja Slovar slovenskega knjižnega jezika to besedo takole: močno čustvo naklonjenosti do druge osebe; močan pozitiven odnos do česa; dobri prijateljski odnosi. Čustva so dogajanja v človeku in se bolj ali manj samodejno pojavljajo. Lahko jih zbudijo tudi neki zunanji nagibi. Čustvo ljubezni pa človek zazna šele takrat, ko se v njem že pojavi in ga vodi do naklonjenega čutenja in odnosa do druge osebe. Čustvo ljubezni narekuje človeku, kako naj pristopa do določene osebe.
Na tej ravni je prav omeniti tudi sprevrženo ljubezen, to je sovraštvo. Če je ljubezen izredna naklonjenost do druge osebe, pa je sovraštvo nasprotno zavračanje ali celo uničujoče ravnanje do druge osebe. Stara zaveza pozna normo: »Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika« (Mt 5,43).
Dejansko nasprotje ljubezni pa je ignoranca. Če ljubezen in sovraštvo priznavata, da druga oseba obstaja (jo ljubim ali sovražim), pa ignoranca sporoča, da zame ne obstajaš in do tebe nimam nobenega odnosa.
Za nas bo bolj pomemben pogled na ljubezen kot sad človekove volje. Ljubiti drugega je človekova odločitev. Po odločitvi imam drugega lahko rad, če mi je simpatičen ali odvraten; mi je všeč ali mi ni všeč. Ljubezen, ki izhaja iz človekove volje, vedno hoče drugemu dobro. Pri tem je potrebno ločevati med tem, kaj je drugemu prijetno in kaj je za drugega dobro. Dobro in prijetno se vedno ne pokrivata. Kolikokrat so nekatere stvari za človeka dobre, pa niso prav nič prijetne in kolikokrat so prijetne, pa niso dobre (v vzgoji to vodi v razvajenost). Ko se odločam za ljubezen do drugega, vedno to presojam skozi očala, kaj je za drugega dobro. Omenimo dve svetopisemski besedili, ki nam lepo spregovorita o ljubezni.
Prva je Jezusova največja zapoved, ali tudi nova zapoved. Poleg ljubezni do Boga, naj človek ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe (prim. Mt 22,39). Blizu temu je tudi zlato pravilo, ki ga je zapisal Matej v Jezusovem govoru na gori: »Vse torej, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim« (Mt 7,12). Ob tem daje Jezus še eno merilo: »Kakor sem vas jaz ljubil, se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). In v istem poslovilnem govoru malo kasneje še dopolni to izjavo: »Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas« (Jn 15,9).
Druga je Pavlova hvalnica ljubezni: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine« (1 Kor 13,4-8).
Kako daleč gre takšna ljubezen, nam je najprej izpričal Jezus. Ko so ga pribijali na križ, se je obrnil k Očetu z naslednjo prošnjo: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Za njim je to molitev skoraj dobesedno ponovil prvi mučenec sv. Štefan. Ko so ga kamnali, je prosil za razjarjene Jude: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« (Apd 7,60). Podobno so po njunem vzoru molili še mnogi mučenci za svoje preganjalce. Ljubezen si podaja roko z junaštvom. Ob tem pa čutimo, da zgolj človekova dobra volja ni dovolj. Zato je ljubezen Božji dar. V njej se razodeva Božanska moč: pa naj gre za ljubezen do mučeništva, ali pa tudi za ljubezen, ki zahteva le nekaj odpovedi in premagovanja.
Ali se splača ljubiti druge?
Kaj me odvrača od ljubezni?
V katerih skavtskih zakonih je še posebej navzoča ljubezen?
br. Primož, Miroljubni Grizli, GDA