13

Vsak človek nosi v sebi globoko hrepenenje, da bi mu bilo dobro. To dobro vidimo v zelo različnih stvareh: zdravje, razumevanje v družini, uspeh, sreča (srečno potovanje, srečno izpeljano praznovanje, srečno opravljena operacija, …), pridobitev določene koristi (zadetek na loteriji, zmago v tekmovanju, dobro letino). Naštete stvari se tičejo našega zemeljskega življenja. Ljudje vere pa imamo usmerjen pogled tudi preko zemeljskega, v večnost. Tudi za to, kar nas čaka tam, si želimo, da bi nam bilo dobro.

Po eni strani se zavedamo, da moramo za to tudi sami delati. Stvari niso umevne same po sebi. Pregovor pravi, da se brez muje (truda) še čevelj ne obuje. Teološka trditev pa pravi, da milost predpostavlja naravo. Na tej strani lahko prepoznamo kar nekaj skavtskih zakonov: Skavt je delaven in varčen. Skavt je prijatelj vsakomur in vsem skavtom brat. Skavt pomaga bližnjemu in vsak dan naredi vsaj eno dobro delo.

Po drugi strani pa čutimo, da vse ni odvisno le od nas, našega truda, sposobnosti, iznajdljivosti. Stvari so odvisne še od drugih dejavnikov, to so druge osebe, naravne ali kakšne druge zakonitosti… Samo en zakonec še ne more zagotoviti srečnega zakona. Sadjarji in vinogradniki so že nekaj let občutili, kaj pomeni le ena pošteno mrzla noč. Tudi o večnosti vemo, da si je ne bomo zaslužili sami. Spomnimo se na mladeniča, ki je prišel k Jezusu z vprašanjem kaj naj naredi, da bo dosegel večno življenje. Jezus mu je namerno dal nalogo, ki je ni zmogel narediti, to je prodati premoženje. Hkrati pa mu je pokazal, kje je rešitev njegovih skrbi: »Potem pridi in hodi za menoj« (Lk 18,22).

V tej razpetosti med našim trudom zagotoviti si, da nam bo dobro, in negotovostjo, ali bomo to resnično dosegli, stoji krepost upanja. Blizu tej besedi je »obup« in je hkrati njeno nasprotje. Obup je stanje, ko več ne računam na dobro, ga več ne pričakujem in se zato zanj tudi neham prizadevati. Obup je stanje, ko na nikogar več ne računam in se na nikogar več ne zanesem. To omenjam zato, da bi začutili, kakšen blagoslov je, če imam krepost upanja. Upanje je računati na nekoga, ki je ob meni, ki me presega. Ko rečem, da upam na pomoč drugih ljudi, se bo ta zgodila, če bodo dobili nagib za pomoč (na primer množično zbiranje denarja za bolnega otroka). Če rečem, da upam na ljubečega, razumevajočega, uravnovešenega, … moža – ali ženo, mora vse to nekdo v njem ali njej ustvariti. Nekateri bodo rekli, da za upanjem stoji usoda, drugi naključje, … Kristjani na koncu kreposti upanja vidimo Boga, ki je izvir te kreposti. Tako si krepost upanja podaja roko s krepostjo vere. Če nam krepost vere približa resničnost Boga, pa nam krepost upanja približa Božjo dobrohotnost. Avtor 30. psalma deli naslednjo izkušnjo: »Zakaj njegova jeza traja le trenutek, njegova dobrohotnost vse življenje« (Ps 30,6). Evangeliji nam poročajo o mnogih osebah, ki so bile polne upanja. Neka žena, ki je bila bolna, je upala, da bo ozdravljena, če se bo le dotaknila Jezusove obleke (prim. Mr 5,28). Druga žena, Sirofeničanka, je upala, da ji bo Jezus lahko pomagal do ozdravitve hčerke (prim. Mr 7,25-26). Stotnik je upal, da bo Jezus pomagal njegovemu služabniku (prim. Mt 8,5-9). Podobno je upal tudi Jair na Jezusovo pomoč, ko je bila cela njegova družina v stiski zaradi hčerkine bolezni (prim. Lk 8,41). Upati pomeni računati na Božjo pomoč, da bo Bog tako peljal, usmerjal, uravnaval dogajanje, da bo zame ali za nas dobro. Upanje v Boga pa gre še dalj: četudi se ne bo izteklo po mojih željah, četudi bo zame boleče, bom še vedno zmogel upati, da je tudi tako prav. Upal sem, da bom dobil to službo, pa je nisem. Z upanjem zmorem reči, da je verjetno tudi tako prav in upam, da je očitno zame pripravljenega še nekaj boljšega. Končno tudi takrat, ko upam na ozdravitev nekoga, pa ta umre, bom zmogel z upanjem reči: Bog, ti že veš, zakaj je tudi tako prav. Apostol Pavel opogumlja, da se zaradi tistih, ki so zaspali, »ne boste vdajali žalosti kakor tisti, ki nimajo upanja« (1 Tes 4,13). Krepost upanja nam razodene, da človek popolnoma ne obvladuje življenja, da smo majhni. Upanje je drža izročanja v Božje roke.

Ima pa krepost upanja nekaj zelo dobrih sadov za človeka:

• Zaradi upanja obup in žalost nimata popolne moči, sta premagljiva. 
• Po upanju se v človeka naseli mir.
• Upanje krepi voljo in samozavest. Apostol Pavel: »Zato se namreč trudimo in bojujemo, ker smo naslonili svoje upanje na živega Boga« (1 Tim 4,10).
• Zdravo upanje daje bolj realen pogled na stvari in dogajanja.

Kako v luči upanja razumeš skavtski zakon: Skavt si v težavah žvižga in poje?

Ali imam kakšno izkušnjo močnega upanja?

V čem vidiš razliko med upanjem in zaupanjem?

br. Primož, Miroljubni Grizli, GDA