KREPOSTI
Temelj skavtovega življenja so tudi kreposti. Pri obredu obljub posebej naštejemo tri: odkritosrčnost, požrtvovalnost in čistost. Ne bomo se ustavili samo ob teh treh, pač pa jih bomo v letošnjih duhovnih mislih našteli nekaj več, te tri pa bodo vsaj s svojo vsebino vključene mednje ali pa se bodo pojavile s kakšnim sorodnim imenom.
Najprej se vprašajmo, kaj sploh krepost je? Zagotovo slišimo v tem imenu besedo krepak, močan. Torej kreposten človek je močan – v čem?
Poglejmo si najprej nekaj pogledov na kreposti iz zgodovine:
- Stari Grki so za krepost uporabljali besedo »arete«. To jim je pomenilo življenjski način plemenitega človeka, ki ima v sebi harmonijo duševnih sil.
- Stoiki (stoicizem je filozofska smer v antični Grčiji, glede človekovega življenja pa so nanj gledali s strogostjo) imenujejo krepost »apetheia«. To je stanje brez strasti in čustev.
- Rimljani so krepost imenovali »virtus«. Pomenila jim je trdnost, s katero je spoštovan mož stal v družbi in življenju.
Iz vseh teh pogledov se je sčasoma oblikoval pogled na kreposti kot na moč za dobro, pripravljenost in celo lahkotnost pri izvrševanju dobrega. Zato označujemo za krepostnega človeka tistega, ki v sebi nosi trajno razpoloženje za izvrševanje dobrih del. To je velika človekova duhovna moč.
Kako priti do nje? Do neke mere jih ima človek že po naravi. To lahko opazimo pri malih otrocih, ki so samodejno prijazni, usmiljeni, radodarni, …
V odrasli dobi pa si človek pridobiva kreposti iz dveh virov:
- osebno prizadevanje – samoobvladovanje, krepitev volje, samovzgoja, samopremagovanje, …
- po Božji milosti. Kristjani verujemo, da smo že s krstom prejeli semena vseh kreposti. Bog jim daje v nas rast, to rast krepi še z drugimi zakramenti, predvsem pa upošteva tudi človekovo odločitev: ali bo z Bogom sodeloval ali ne. Skavtsvo nas zavestno postavlja v to vlogo: Bogu dopustiti, da postanem njiva, na kateri bodo kreposti dobile dobro zemljo za svojo rast.
Kaj mi pomenijo kreposti?
br. Primož, Miroljubni Grizli, GDA