0

Lepo mi je. Vem, da moj svet ni popoln, a poleg mene gori plamen, ki sem ga prejel. V njegovi svetlobi zagledam bližnjega, ki sedi v temi. Tudi jaz sem bil kakor on. Takrat sem si želel moči, da bi lahko opazil bližajoči se plamen, zato mu previdno zakličem: »Upaj! Vedi, da kadar pred seboj vidiš senco, je za tabo luč.«

Tišina. Morda pa moj klic ni bil dovolj prepričljiv? Nočem se obrniti stran, zato stopim bližje in glasneje zakličem: “Zaupaj! Zaupaj sebi, meni, Njemu.”

Pogleda me in Luč, ki jo prinašam, mu osvetli obraz. Vidim izraz zaupanja. Sedaj mu lahko rečem: “Upaj, zaupaj in stopi korak proti Luči.” Toplota plamena ga ogreje in mu da moč, da pride k meni ter sprejme plamen. Upam, da bo nekoč tudi on lahko rekel: “Lepo mi je. Vem, da moj svet ni popoln, a poleg mene gori plamen, ki sem ga prejel.”