2

Spoštovani brat, draga sestra!
Ne zameri, če te tikam in če te velikonočno obarvane misli začnem malce hudomušno. Saj verjetno veš, da glavni junak velikonočnih praznikov ni velikonočni zajček – tako kot ob božiču ni najpomembnejši božičkov najhitrejši jelen Rudolf – ampak Jezus Kristus, ki je iz ljubezni do nas trpel, umrl in vstal od mrtvih. Da pa se velikonočni zajček ne bi počutil povsem pozabljenega, pa naj mu kljub vsemu
namenim par vrstic. Prijatelj mi je povedal, da se je zajček znašel na odru velikonočnega dogajanja verjetno zato, ker predstavlja vojake, ki so stražili Jezusov grob in so ob vstajenju kot »zajci« pobegnili od groba. Zanimiva, a nepreverjena razlaga! Prav tako nepreverjena pa je varianta, da je zajček zaslužil pomembno mesto v velikonočnem praznovanju, ker je v tisti veliki noči, ko se je Jezus vrnil iz smrti v življenje, kot pravi zajec spal z odprtimi očmi in je tako prvi videl Vstalega. Kdo ve, morda pa je kaj na tem…
No, ko sem izkazal primerno pozornost zajčku, naj se usmerim k Jezusu. (Žal se v našem potrošniško
naravnanem svetu večina ljudi ustavi ob zajčku in do Jezusa sploh ne pride. Škoda. Morda bi pa morali v
trgovinah ponujati tudi čokoladne Jezuse – take kot je kip nad Rio de Janeirom, seveda malo manjše in iz bele čokolade.)
Ne vem sicer, kakšen je tvoj odnos do Jezusa Kristusa, in v tem zapisu te nikakor ne bom poskusil
spreobrniti, če slučajno ne veruješ vanj kot Boga. Morda je zate samo velik človek, ali pa zgolj pravljično bitje? Kakorkoli že, jaz sem katoliški duhovnik in se nekako spodobi, da verujem, da je Jezus resnično vstal od mrtvih. In to verujem z veseljem. Zakaj?
Naj ti odgovorim – če te odgovor sploh zanima in še bereš – z besedami apostola Pavla, ki je Jezusa poznal precej bolje od mene. »Če pa Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih.«, je zapisal v prvem pismu vernikom v Korintu. Torej, Jezusovo vstajenje ima nekaj opraviti tudi z mojim življenjem. Če je on res vstal, potem imam kljub svoji bednosti (in verjemite, res sem beden) pred seboj svetlo prihodnost. Tako kot (skoraj) vsak mali človek si namreč želim predvsem dve stvari: da bi dolgo in srečno živel! Se ti zdi to dvoje znano? Verjetno te bom rahlo razočaral, a tega nisem našel v Svetem pismu, čeprav je željo po dolgem in srečnem življenju možno najti na mnogih straneh te knjige knjig, se pa vsaka »ta prava« pravljica konča z besedami: in potem sta dolgo in srečno živela do konca svojih dni. Le redke pravljice si upajo zapisati: dokler nista umrla.
Sedaj sva pa tam! »Kje?«, se verjetno sprašuješ. Ja pri smrti in trpljenju, vendar.
Vsi hrepenimo po sreči, veselju in dolgem življenju. To hrepenenje je nekaj obče človeškega in nekaj res
čudovitega. Problematično postane samo takrat, ko iz uresničevanja tega globokega, plemenitega hrepenenja izključimo trpljenje.

ŽIVLJENJE = HREPENENJE + TRPLJENJE!

Če se trpljenju na vsak način hočemo izogniti, neizogibno ugasnemo tudi hrepenenje srca. Težko mi je … in se napijem. Razočarala me je … in jo odpišem. Strah me je … in se zlažem. V stiski sem … in pobegnem. Tu vstajenja ni! Pot do vstajenja vodi samo skozi trpljenje! Skozi!!!
A kar je čudovito pri Kristusovem vstajenju je, da »Jezus po vstajenju od mrtvih ni takoj ves srečen pobegnil nazaj v nebesa«, ampak je on, vstali Zmagovalec, ostal med nami. Zakaj le? Da bi z njim tudi mi vstajali iz grobov laži, prevar, neodnosov, nasilja, zapravljanja časa in moči, lažjih poti, strahov, predsodkov,
izkoriščanja drugih, vrtenja okrog lastnih riti, lenobe, samozaničevanja, …
Pred leti me je znanec peljal s srečanja skupnosti družin nazaj v samostan. Med potjo mi je priznal, da je zasvojen z alkoholom. Onemel sem, le kaj bi mu pametoval… In sva molila… In sem opazil, da zdravamarije moli malo »po svoje«: »… sad tvojega telesa Jezus … ki si zame od mrtvih vstal.« In ta moj znanec ne pije več! Pustil je Jezusu, da svoje vstajenje zaživi tudi v njegovi zasvojenosti. In Vstali je dokazal, da je res živ!
Naj bo dovolj!
Le še eno besedo mi dovoli: ALELUJA!
brat Jaro Knežević, kapucin