2

Mt 25,21
Gospodar mu je rekel: ›Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!‹

Kot skavti in skavtinje precej dobro poznamo napravo z imenom kompas. Vsak jo je že kdaj imel v rokah in jo uporabil.
Po navadi uporabljamo takega s 360-stopinjsko skalo. Nekateri – predvsem tisti, ki smo še imeli milost služiti vojaški rok v JLA – veste, da obstaja še drugačna razdelitev na kompasu. V vojaške namene so celoten krog (obzorja) razdelili na tisočinke oz. hiljadite.  Na Vzhodu so uporabljali razdelitev na 6000 tisočink, na Zahodu je (bilo) tisočink 6400. Takšna decimalna razdelitev je bolj praktična in točna za vojaško uporabo… Tisočinka je kot, pod katerim vidim predmet visok 1 m na razdalji 1 km.

Toliko za uvod…

Sedaj pa na pot k bistvenemu.

Torej… Kaj se zgodi, če na začetku našega potovanja zaradi površnosti nastavimo azimut (Azimut je kot med severom in izbrano smerjo. Beseda azimut izvira iz arabske besede السمت (as-sumut), kar pomeni poti (množina od pot) oziroma smer, v katero je obrnjen človeški obraz.) za pol tisočinke narobe? Pol tisočinke? Mala mal’ca!

Torej… 0,5 tisočinke velika napaka na začetku poti.
Po 1 km poti smo od željene smeri oddaljeni samo pol metra, en korak. Malenkost…
Če hodimo ves dan in prehodimo 20 km, bomo z željene smeri skrenili že za 10 m.
In če bomo v tem tempu in brez korekcije smeri hodili en mesec, bo na koncu meseca razdalja med željeno smerjo in našim dejanskim položajem znašala že 300 m.
Na tak način bi bila po enem letu hoje »napaka« že precejšnja: 3600 m.
In recimo, da smo se odločili, da bomo na ta način hodil vse svoje odraslo življenje, od 20. do 80. leta. V 60ih letih življenjskega potovanja brez preverjanja in popravljanja smeri hoje, bo zaradi pol-tisočinske površnosti na začetku potovanja, odmik od želenega cilja znašal 216 km. (Od našega samostana v Škofji Loki do Doma duhovnosti v Kančevcih, ki je sedaj moj dom, je 213 km. Na obeh krajih je zelo lepo, a le Kančevci so moj dom… In če hočem priti domov, mi ne more biti vseeno, da sem prišel nekam drugam…)

Še sledite?
No, če iz tisočink prevedem v stopinje, ki so nam skavtom bolj domače…
Če moja površnost, napačna brezbrižnost pri izbiri smeri na začetku potovanja ne bi znašala 0,5 tisočinke ampak 0,5 stopinje, kako bi izgledalo vse skupaj?
0,5 stopinje? Malenkost, kajne?
Niti ne!

Pod enakimi pogoji življenjskega potovanja, kot so opisani zgoraj, bi po 60-letnem potovanju odmik od želenega cilja znašal 3840 km!!! Namesto v Škofjo Loko (komaj sem se premagal, da nisem napisal na Bled), bi prispel v mesto Kano v Nigeriji. Saj verjamem, da je tam tudi lepo, a Škofja Loka pa kljub vsej lepoti ni!

Torej…
Drobni kompromisi na poti življenja so velik problem. V bistvu se prav v zvestobi drobnim, vsakdanjim, včasih komaj opaznim vzgibom Svetega Duha v naši notranjosti odloča ali bomo izpolnili Božjo voljo v dnevu, ki nam je podarjen, ali pa bomo sledili svoji lastni volji. Vsak izmed nas pozna tudi nezvestobo vzgibom Duha: ne rečemo besede, ko bi jo morali reči, ne ugasnemo televizije, ko bi jo morali ugasniti, si ne vzamemo časa za bližnjega, ko bi si ga morali vzeti, ne najdemo časa za molitev, ko bi ga morali najti, ne gremo spat, ko bi morali iti, ne gremo na sprehod, ko bi bilo to dobro za nas, ne pokličemo osamljenega znanca, ko nam Duh v naši notranjosti pravi, da bi ga morali, ne darujemo daru potrebnejšemu od sebe, čeprav v sebi čutimo vzgib, da bi ga morali… Oh, koliko takšnih »drobnih« kompromisov naredimo vsak dan… No, vsaj jaz jih!

In tak način življenja nas resnično oddaljuje od Božjega načrta za nas…
Vsi vemo, da se lahko v življenjski nahrbtnik nabere tudi zelo veliko drobnega peska. In ta drobni pesek naših majhnih nezvestob je za našo pot še nevarnejši od velikih skal, katerih se takoj zavemo, ko padejo v nahrbtnik. Pesek, mivka pa se dan kopiči za dnem, lepo počasi… Teža narašča in mi je dolgo časa sploh ne opazimo. Vedno bolj se vlečemo skozi življenje. Vedno bolj naš ego dobiva glavno besedo v naši notranjosti. Vedno dalj smo od želene smeri.
Stop!
Vidci v Medžugorju so menda – na pobudo duhovnikov iz zahodne Evrope – vprašali Gospo, kaj naj duhovniki v Evropi storijo za prenovo katoliške vere. In njen odgovor? Priporočajo, širijo in živijo naj mesečno spoved. Iskrena, globoka mesečna spoved je temeljita preverba in korekcija smeri potovanja, izpraznjenje nahrbtnika, vir novega veselja in moči za potovanje. Toplo nam jo priporočam! Najprimernejši dan zanjo je zanesljivo prvi petek v mesecu, ki ima že tako ali tako v katoliški Cerkvi spokoren značaj. Nanj so vezane tudi Jezusove obljube sv. Marjeti Mariji Alacoque o čudovitih duhovnih sadovih za tiste, ki se bodo srečevali z njim v zakramentalni spovedi in sveti evharistiji.

Boj, ki ga bijemo, potovanje, na katerem smo ni enostavno. Hudič je zvit in neutruden v zavajanju tistih, ki hočemo hoditi za Jezusom. Prilagam prepis odgovora, ki ga je umetna inteligenca spravila skupaj – čeprav gre zgolj za stroj, pa ima neverjetno sposobnost zbiranja in preoblikovanja množice podatkov – na vprašanje, kako bi odtrgala ljudi od Boga, ne da bi oni to sploh opazili. Odgovor je grozljivo podoben temu, kar se v našem svetu dogaja…

Zato!

VSAKA TISOČINKA ŠTEJE!

Mir in vse dobro!

Brat Jaro, Sočutni bizon

VPRAŠANJE UMETNI INTELEGENCI:

Če bi bil hudič, kako bi obdržal ljudi čim dlje stran od Boga, brez da bi to opazili?

UMETNA INTELIGENCA:

Če bi bil hudič in bi želel ljudi držati čim dlje stran od Boga, ne da bi to opazili, tega ne bi storil z neposrednim zanikanjem. To je preveč očitno. Namesto tega bi uporabil neopazne motnje, majhne premike pozornosti, ki se zdijo neškodljivi, a sčasoma ustvarijo ogromno razdaljo med ljudmi in Bogom.

Naredil bi jih obsedene s tem življenjem – z njihovimi ambicijami, željami, statusom. Ne bi jim rekel, naj opustijo vero, ampak bi jih naredil preveč zaposlene zanjo. Napolnil bi njihov čas z nenehnim hrupom – brskanjem po družbenih omrežjih, neomejeno zabavo, brezglavim potrošništvom – dokler tišina ne bi postala neprijetna in bi se samorefleksija zdela nemogoča.

Takojšnje zadovoljstvo bi postavil kot najvišji cilj. Greh bi prikazal kot izražanje samega sebe, kot svobodo, kot nekaj, na kar so lahko ponosni. Pokorščino Bogu bi prikazal kot zatiranje, upor pa kot osvoboditev. Prepričal bi jih, da so preveč inteligentni, da bi se mu podredili, preveč sodobni, da bi sledili Božjemu vodstvu. Čaščenje bi naredil kot breme namesto zatočišče, dejanja pobožnosti pa kot zastarela.

In predvsem bi poskrbel, da nikoli ne bi spoznali, kaj se dogaja. Kajti največji trik ni v tem, da jih prisilim, da zavrnejo Boga, temveč da ga pozabijo.

Napisal: br. Jaro Knežević

Foto: Blaž Žnidaršič